Dalibor Miklavčič: Mozart in Liszt me vržeta na rit

Karizmatični glasbenik in mojster improvizacije, ki vžiga iskre navdušenja z igranjem na pedalni čembalo in pedalni klavir, akrobacij ne izvaja le na historičnih glasbilih, ampak tudi na trampolinu.

1 / 5

Foto: Matej Povše in osebni arhiv

2 / 5

Foto: Matej Povše in osebni arhiv

3 / 5

Foto: Matej Povše in osebni arhiv

4 / 5

Foto: Matej Povše in osebni arhiv

5 / 5

Foto: Matej Povše in osebni arhiv

Obujen prvinski čar igranja na pedalni čembalo in pedalni klavir

"Izvajam le glasbo, ki me res začara in jo vzljubim. Ko sem igral skladbe, za katere so mislili, da so orgelske, pa nisem bil potešen, sem sčasoma ugotovil, da so te skladbe nastale primarno za historična strunska glasbila kot pedalni čembalo, ki je danes že izumrl. Zato sem se poglobil v takšna glasbila in začel nanje izvajati ta repertoar," v svoji zeleni oazi nedaleč od Polhovega Gradca razloži organist, pianist, čembalist in mojster improvizacije, ki je s tem, ko je pobrisal prah z že malce pozabljenih, a od življenja prekipevajočih glasbil, požel mednarodno priznanje stroke in občinstva.

Z igranjem na pedalni čembalo in pedalni klavir, ki od interpreta zahtevata precej več dela, a ga bogato nagradita z barvitostjo in živahnostjo skladb, je prvinski čar odkril v številnih skladbah mladega Bacha in njegovih neposrednih vzornikov s konca 17. in začetka 18. stoletja, ki so že del uveljavljenega repertoarja, a imajo na orglah omejeno umetniško vrednost, preseljene na historični glasbili pa se zvočno razbohotijo.

Ko Miklavčičeve roke in noge zaplešejo po črno-belih tipkah in pedalih, se glasbeni virtuoz potopi v poseben svet. "Ko igraš, padeš v stanje, kjer veljajo drugačni zakoni … V svet, ki ima svoja pravila, v svet, ki je v določenih trenutkih perfekten. Ne vedno, saj stalno izboljšuješ svojo tehniko in neke fraze ponavljaš v nedogled, a vse to sestavi fantastično iluzijo perfektnega sveta. Zato mi je 'gušt' biti glasbenik!"

Orgle in kompozicijo je študiral na dunajski Univerzi za glasbo, se v Milanu kalil pri Lorenzu Ghielmiju, leta 2008 pa prisluhnil klicu pedalnega čembala in pedalnega klavirja. Jeseni in pozimi 2010 je svoj samouški trud okronal z mednarodno turnejo in požel zelo pozitivne kritike od Londona in Osla prek Bruslja in Budimpešte vse do Rima. Med osvajanjem tehnike igranja na pedalno klaviaturo je spoznal, da je vsak del telesa mogoče nesluteno razviti, če se osredotočiš nanj, zato ne preseneča navdušenje glasbenih kritikov nad spretnostjo njegovih gležnjev.

Rekonstruktor Mozartovih skladb v izvirni zvočnosti

"Skladati znam tudi sam, a na koncertih raje improviziram, kot skladam vnaprej. Poleg tega je zaklade, kot jih je pedalni klavir dosegel v romantiki, danes verjetno težko preseči. Pustim se presenetiti, a še nisem doživel skladatelja za klavir v zadnjih 20 letih, ki bi te res vrgel na rit, kot mene Liszt ali Mozart," iskreno postavi na piedestal romantičnega in klasičnega velemojstra. Wolfgangu Amadeusu Mozartu se je na osnovi izvirne partiture poklonil z rekonstrukcijo izvirne različice njegovega klavirskega koncerta za pedalni klavir z orkestrom. Basovskemu delu zvoka je tako dodal nekaj izvajalskega žuborenja in zdaj prihaja na vrsto razmislek, kje in kdaj skladbo premierno izvesti.

Naslednji korak je rekonstrukcija vrhunskega koncertnega klavirja iz sredine 19. stoletja, ki ga je že našel v Nemčiji, v pedalnega. Tako bo Daliborjevo pionirsko izvajanje skladb velikih skladateljev od baroka do romantike na izviren način dobilo krila in Slovenijo še trdneje zasidralo na zemljevidu svetovne glasbene ustvarjalnosti.

Virtuozovo mojstrsko igranje, ki je julija napolnilo atrij Mestnega muzeja Ljubljana, novembra pa bo odmevalo v nedrju Cankarjevega doma, razvnema občinstvo v Budimpešti, Beogradu, tudi na Dunaju in v Italiji, kjer po Miklavčičevih izkušnjah poslušalstvo vedno prav 'popeni', skandinavske poslušalce pa ima v spominu kot bolj zadržane. "Interpret je kot barometer, ki pove, kako je razpoloženo občinstvo. Nikoli ne bom pozabil Budimpešte, kjer sem imel najprej na Glasbeni akademiji Franza Liszta mojstrski tečaj, zadnji dan pa še javni koncert. V prvih vrstah so sedeli študentje glasbe, ki so me poslušali že čez dan na tečaju in so preprosto 'poživinili' po vsaki skladbi. To te res navdihne, da si malce kot torero!"

Glasba kot vzvod k dobremu

Iskan glasbeni pedagog in predavatelj svoje znanje predaja na mojstrskih tečajih na uglednih glasbenih ustanovah po vsej Evropi. "Trudim se, da moje pedagoško delo ne sloni na negativni kritiki, ampak poskušam spodbuditi razcvet trenutnega znanja. Kar pohvališ, veš, da se bo kot zalita rastlina razvijalo naprej, ko se dovolj razvije, pa bo prevladalo nad primanjkljajem oziroma razvozlalo vozel, ki omejuje razvoj," ob Daliborjevih besedah ne preseneti dejstvo, da med glasbeni podmladek kot virus širi zanimanje ne le za orgle, ampak tudi za njihova historična sorodnika.

Nekoč glasno izraženo hrepenenje po skladanju in vrtenju energične glasbe s pozitivnimi besedili za mlade, ki bi jih gradila, razvijala njihovo samozavest, občutek lastne vrednosti, enkratnosti in čudežnosti življenja, še vedno ostaja Daliborjeva žgoča želja. "Glasba je lahko vzvod k dobremu, sploh če je združena z določenimi verbalnimi pozitivnimi vsebinami. Narejena na pravi način in kot nosilec dobrih sporočil je lahko izjemno mogočna – ljudi lahko reši pred samomorom, depresijo …" umetniški motivator snuje svoje dolgoročnejše načrte, ki kot pobliski že pridno kapljajo na njegovo glasbeno obzorje.

Trampolin idealen za 'zbrihtanje' pred igranjem

"Brez športa bi verjetno zakrnel in tudi za klavirjem postal dolgočasna gmota. Moram se 'naspidirati' pri športih, ki so malce nevarni, da prebudijo določene telesne mehanizme." Miklavčičeve besede brž meso postanejo, ko na svojem velikanskem trampolinu prav olimpijsko postreže s šopkom premetov prosto. Kapo dol! "Trampolin se mi zdi genialen, ker te zelo 'zbrihta'. Če imaš zjutraj svoje koordinacijske vzorce malce zaspane, ni boljšega kot iti na trampolin, saj si v petih minutah popolnoma zbujen in zbran, ker telo intuitivno razume, da je vpletena določena stopnja tveganja. Zelo mi je pomembno, da me nekaj zbistri, še preden sedem za klavir, da sem takoj v maksimalnem stanju pripravljenosti."

Glasbenik, ki mu brez športa živeti ni, se je na Dunaju dolga leta ukvarjal z jogo, opravil izpit za učitelja joge, nekaj let pa je treniral tudi taekwondo. Na njegovem športnem jedilniku se znajdejo discipline, ki ne obremenjujejo rok, "zato nisem 'windsurfer', čeprav rad deskam, in nisem na primer rokohodec", ne onesnažujejo okolja in ne povzročajo hrupa, zato ga lahko kdaj – če ne v elitnih koncertnih dvoranah – srečate na tekaških smučeh, vodnem kolesu, med plavanjem ali tekom.

Odkrivanje izvirne zvočnosti skladb velikih mojstrov klasične glasbe ga izpopolnjuje, glasbeni kritiki mu pojejo slavospeve, občinstvo navdušeno prikimava, a Miklavčič skromno poudarja, da je to šele začetek: "Res fascinantno bo igrati na velikem pedalnem klavirju in novem pedalnem čembalu, sam se moram še izpopolnjevati, prav tako še ostaja veliko repertoarja, ki ga še nisem pokazal, a bi ga zelo rad – nekaj Lisztovih skladb, Brahms, še več Mozarta in Bacha in generacij pred njim. Eden od izzivov je tudi sodelovanje pedalnega klavirja z orkestrom s posebej za to napisanimi izvirnimi skladbami."

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano