Čudo: poziv k prijaznosti tako za mladino kot za odrasle

Mladinski roman Čudo skozi zgodbo dečka Augusta vzgaja ter pripoveduje o drugačnosti in prijaznosti, težo usod junakov pa blaži prevod Boštjana Gorenca - Pižame.

1 / 2

Foto: Bojan Puhek

2 / 2

Foto: Bojan Puhek

Avtorica: R. J. Palacio Prevod: Boštjan Gorenc Založba: Ocean Cena (trda vezava): 24,99 evra

Čar dobrega mladinskega romana je v tem, da lahko s svojimi nauki in dostopnim jezikom prepriča tako mlade kot nekoliko manj mlade, če pa tujejezični roman dobi v roke spreten prevajalec, je izkupiček še toliko boljši. Čudo je še ena izmed mladinskih uspešnic zadnjih let, ki pa v nasprotju s fenomenom Johna Greena naslavlja nekoliko mlajše občinstvo. Glavni junak romana avtorice R. J. Palacio je namreč desetletni August Pullman - Auggie, ki se je rodil s hudo deformacijo obraza, zaradi številnih operacij in čustvenega stanja pa se je do desetega leta šolal doma. V romanu Čudo spremljamo njegovo prvo leto v šoli, ki mu spremeni življenje.

V romanu zgodbo o Auggieju spremljamo s pomočjo različnih pripovedovalcev in pripovedovalk, od Augusta, njegove družine do otrok, ki Auggieja prvič spoznajo v šoli. Čeprav je osrednja težava junaka deformacija obraza, je težišče romana na skupinski dinamiki desetletnikov in najstnikov. Auggieja namreč ob prihodu v šolo kljub trudu ravnatelja in učiteljev ne čaka ravno topel sprejem.

Medvrstniško nasilje in družbeni odnos do drugačnosti so v romanu osvetljeni z več vidikov, vendar pa ne gre za jokavo moraliziranje, temveč za dobro odmerjen poziv k prijaznosti. Auggie in njegova družina sta namreč lahko še tako trdoživa in vajena čudnih pogledov, a kot v zgodbi prizna Auggiejeva starejša sestra, si ne želi biti vse življenje znana le kot dekle, ki ima čudnega brata.

Želja po tem, da bi osebnost posameznika presegla njegovo stigmo, je prisotna tudi pri Auggieju, ki svoj položaj pogosto rešuje z milino in smislom za humor, predvsem pa s precej večjim razumevanjem za čustva drugih, kot ga premorejo številni. Za Čudo se tako zdi, da lahko ponudi dovolj realističen, pa tudi dovolj optimističen pogled na življenje s stigmo, vse skupaj pa je začinjeno s citati iz pop kulture in izrazi, kot so "džazno" in "carsko", za katere je seveda kriv Boštjan Gorenc - Pižama.

Čeprav roman Čudo ne pobija svojih glavnih junakov, solze niso izključene.

V glavnem, vseeno mi je, da se ljudje odzivajo name. Kot sem rekel že milijavženkrat: tega sem se že navadil. Ne pustim, da bi mi prišlo do živega. Tako kot greš ven, ko rahlo prši. Za pršec si ne obuješ škornjev. Še dežnika ne odpreš. Hodiš in komajda opaziš, da imaš mokre lase. Toda ko se znajdeš v orjaški telovadnici, polni staršev, se pršec spremeni v hud orkan. Vsak par oči te butne kot zid vode.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno