SiolNET. Trendi Kultura
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Ana Barič Moder: Dahl in Queneau – nekaj najboljšega, kar se lahko zgodi prevajalcu

3

termometer

Besedna akrobatka, na letošnjem knjižnem sejmu ovenčana s priznanjem za mladega prevajalca za prevod romana Modre cvetke, pri svojem delu obožuje humor, temelječ na besednih igrah in pomenskih zdrsih.

Priznanje za mladega prevajalca – dragocena potrditev in finančno olajšanje "Književno prevajanje ne more biti zgolj obrt. Gotovo je treba do potankosti obvladati jezik, iz katerega prevajaš, z vsemi njegovimi finesami, pa seveda tudi svoje glavno orodje – slovenščino. V prevod moraš znati prenesti tudi zven in ritem izvirnika, se morda oddaljiti od dobesednega pomena, da bi prenesel smisel, obenem pa ne smeš 'povoziti' avtorjevega glasu. Tega se je po moje sicer mogoče naučiti, a le do neke mere, predvsem gre za občutek, za posluh, neko občutljivost, ki je prirojena," podčrta Ana Barič Moder, ki si je z veliko mero prevajalske ustvarjalnosti ob poslovenjenju romana Modre cvetke Raymonda Queneauja prislužila letošnje priznanje za mladega prevajalca.

Odličje Društva slovenskih književnih prevajalcev ji pomeni dragoceno potrditev s strani uveljavljenih prevajalskih kolegov, hkrati pa odkrito prizna, da ima v času, ko se samozaposlenim v kulturi zapirajo vse številnejša vrata, povsem ekonomske učinke: "V teh časih smo se ustvarjalci na področju kulture (še bolj kot prej) primorani pehati za zunanjimi potrditvami. Priznam, da sem zaradi nagrade lažje zadihala, saj mi bo – tako vsaj upam – omogočila, da bom lahko še nekaj časa delala tisto, kar najbolje in najraje počnem. Najbrž bi se večina književnih prevajalcev strinjala, da ne bi vztrajali v tem poklicu, če tega dela ne bi imeli tako radi."

Od afriške frankofonske književnosti do Dahlovega jezikovnega uživaštva Na prevajalsko pot, ki jo ima tako zelo rada, je proti koncu študijskih let stopila pod krovom afriške frankofonske književnosti, z romanom Življenje in pol kongovskega pisatelja Sonyja Labouja Tansija. "Roman, nekakšna antiutopija o afriških (in ne samo teh) diktaturah, ki je še v teh časih srhljivo aktualen, je bil tako nenavaden in odštekan, tudi v jezikovnem smislu, da sem se za zabavo lotila prevajanja posameznih odlomkov. Ker se mi je zdelo, da mi kar gre, sem si rekla: zakaj pa ne bi prevedla kar cele knjige? Sicer se mi zdaj, ko gledam nazaj, to zdi hudo korajžen korak, ker je bilo Življenje in pol zaradi posebnega sloga kar velik zalogaj za prevajalca začetnika," se svojega začetniškega poguma spominja Barič Modrova, ki je v svojo prevajalsko malho pospravila še en afriški roman, Trebuh Atlantika senegalske avtorice Fatou Diome.

Prevajalsko se je kalila tudi ob Roaldu Dahlu, najprej ob njegovih delih za otroke, pozneje še ob kratkih zgodbah za odrasle. Ker je britanski pisatelj norveških korenin eden njenih najljubših avtorjev iz otroštva in mladosti, poudari, da je imela do prevajanja njegovih del neznanski 'rešpekt'. "Super se mi zdi, ker je res spoštoval otroke, ker je vedel, da lahko marsikaj prenesejo in jim ni treba vsega servirati v belih rokavičkah in s pocukranim nasmeškom. Predvsem pa je imel zelo uživaški pristop do jezika, ki pride še posebej do izraza v VDV-ju – Velikem dobrodušnem velikanu. Velikan namreč ne zna dobro angleško – in v mojem prevodu tudi ne slovensko –, zato ves čas dela ljubke napake, ki jih je bilo zelo zabavno sloveniti," se o sladkem prevajalskem – in še bolj bralskem – grižljaju razgovori mojstrica prevajalskih zagonetk: "Rada imam humor, ki temelji na besednih igrah, na pomenskih zdrsih … Kar mi je pri jeziku najbolj všeč, je njegova gibkost, recimo to, da lahko z minimalnimi posegi v besede ali ustaljene besedne zveze izraziš nekaj čisto drugega. In tega je v Dahlovih delih za otroke v izobilju."

Modre cvetke – Anin najbolj zrel prevajalski sadež Svoj najbolj zrel prevajalski sadež je utrgala ravno z nagrajenim prevodom Queneaujevega romana Modre cvetke. Ko je pred leti prvič prebrala ta biser francoskega leposlovja, se ji je zdel neprevedljiv, a se je lotila posameznih odlomkov in se ob prevajanju neznansko zabavala, pa tudi rezultat se ji ni zdel napačen. V navalu navdušenja je prevod predlagala založbi Sanje in dobila zeleno luč za svoj najzahtevnejši prevod. "V resnici nisem vedela, kaj me čaka, dokler nisem bila že globoko v prevajanju. Takrat sem ugotovila, da sem – milo rečeno – v težavah," duhovito obudi spomin na plavanje v živem pesku sanjavega romana, ki ji je skoraj v vsaki vrstici postregel s kakšno besedno, kulturno ali humorno zagato in jo skoraj vsak dan spravil v obup, dokler ni prav zmagovalno ujela queneaujevskega duha.

Ana ne skriva, da je bila pri prevajanju Modrih cvetk kar predrzna, a vendar v tistem najžlahtnejšem pomenu besede – da je francosko besedilo kar najnaravneje približala slovenskim bralcem: "Vsekakor bo bralec opazil, da se v romanu, ki je sicer močno vpet v francosko zgodovino, pojavljajo drobci iz slovenske literarne tradicije, na primer iz Prešerna, Vodnika, Kosovela in celo Šalamuna, pa iz kakšne slovenske ljudske, če naštejem le nekaj primerov." Prevajalkina sposobnost prenosa tujih kulturnih elementov v domači jezik je dobila krila ravno ob prevodu Queneaujeve s humorjem prežete mojstrovine. Da bi poustvarila humorni učinek izvirnika, je določenim francoskim civilizacijskim referencam poiskala ustreznice v slovenskem kulturnem prostoru. Tako je Sarcellopolis, izpeljanko iz pariškega blokovskega predmestja Sarcelles, poslovenila v Fužinopolis in poskrbela, da vojvodov govoreči konj citira Prešernovo Vrbo.

Modrócveteče rožce zla. Slastipapastično! "Kadar avtor ne dojema jezika kot zacementirano danost, ga seveda tudi ti kot prevajalec ne smeš. Dahl in Queneau sta v tem pogledu gotovo izjemna, toliko novih tvorjenk in besednih iger najdeš pri malokaterem avtorju. Kot taka sta nekaj najboljšega, kar se prevajalcu lahko zgodi," navdušeno razlaga Barič Modrova, katere prevajalski izzivi so poligon težko ulovljive pomenske, besedne in celo zvočne akrobacije.

Ob njenih bistroumno prevedenih besednih skovankah bralec tvega izpah spodnje čeljusti. Že res, da prav zvezdniško zasijejo v sobesedilu, a vendar ne bo odveč nanizati nekaj primerov Aninega prevajalskega mojstrstva, ki jo upravičeno navdajajo s ponosom: "Ponosna sem na 'modrócveteče rožce zla' na začetku Modrih cvetk, ker kot spoj Baudelaira in Prešerna napovedujejo preplet francoskih in slovenskih kulturnih referenc v nadaljevanju. Te stvari je težko vzeti iz konteksta, mogoče pa lahko naštejem še stara/delno izmišljena 'dvopomenska ljudstva', na primer švicarske Franke in debele Romane. Pa recimo velikane iz VDV-ja (Špehohlast, Kostohrust, Pamžožer, Goltograb in Mastiljub), ki ne marajo Švicarjev, ker jim smrdijo po švicu, zato pa se jim Sirci in Škoti zdijo prav slastipapastični. Pa živali iz VDV-ja: nagajaškega tjazbečarja, podzimskega dudlja, prašilčke in svinjčnike …"

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin