636. On sanja

V sanjah on žaga srca naivnih deklet z nežnim, brezupnim krikom, s katerim prepričljivo preganja medlo zaupanje. Piše jim pisma, poje jim pesmi, vetrc z njegovih las jim nosi vonj domačnosti in prinaša občutke oboževanja. Pomirja jih lesk njegovih včasih utrujeno zasanjanih oči, ki se zdi mlajši od jutranje rose in nežnejši od šuma morja, ki komaj opazno zibajoče vzvalovi, ko vanj lahno pade najmanjša kaplja poletnega dežja. Vabi jih njegov pol-nasmeh, ki molče obljublja pravljico hollywoodskega filma. Tiho, učeno in obvladano razlaga že slišane resnice in modro dvomi o včerajšnjem jutri. Pozabil je pristaviti kavo ali kupiti svež hlebec kruha, skodelice so mu ostale nepomite še od torka, ampak opral je svoje perilo in ga celo obesil, vse v belem. Majico je sicer danes oblekel že tretjič, ampak še vedno je zaznati pomirjujoč vonj maminega praška. Nekoč je omenil, da tudi pozimi nosi poletne hlače in nekoč se je pozabil počesati. Ampak ko si z roko popravi svoje lase z razumevajočega čela in jih trikrat pogladi v smeri jesenskega vetra, takrat se lahko pozabi. … Takrat lahko pozabiš tudi ti. Da že 10 let zahajaš v galerije, kjer te slike spominjajo na obdobje, ki smo ga nekoč živeli skupaj. Preden je odcvetela orhideja in preden ji je potrgal vse cvetove. Preden je završalo po prvi ob-očesni gubi in preden si je pustil štiri-in-pol-dnevno brado, ki ti je dodobra pordečila lica med toplimi poljubi. Ampak kdo bi mu lahko zameril, saj je vendar postlal svojo posteljo in ponovno zložil knjige na police, pred tem pa jim tudi zašepetal, da jih ne misli zapostavljati. On že ne. Ne zaradi ene mimoidoče. Ne niti zaradi dveh. In tudi nobena spremljevalka ni grožnja, ker ona pač stanuje drugje. Včasih je hodil čez Šuštarski most, nekoč je opazil podobnost peska v parku Zvezda in tistega na pokopališčih. Znal je najti morbidnost na sončen dan in znal si je sam tiho prepevati slavo. Ni se smejal zares, včasih polglasno, včasih kanec jezno, kot da ne ve, ali naj se smeji ali pa naj to prihrani za neko drugo priložnost, ko bo lahko njegov smeh prišel do izraza in ne bo tako zadušen. Še danes živi in kdo ve, morda ga srečate v mestu, kako se pogumno skriva za ogledalnimi očali in hodi odločno z lebdečimi koraki, domnevno 0,3 cm nad tlemi. Če ga vidite, mu prenesite njen pozdrav, dober kot kruh, hkrati ničeln kot brezciljna burka, ampak vseeno iskreno vesel!