SiolNET. Trendi Kulinarika
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Restavracija Strelec: kreativna plat Ljubljanskega gradu

1

termometer

Na Ljubljanskem gradu je očitno dovolj prostora še za eno restavracijo. V Strelcu sta se združila najvišja slovenska ustvarjalna kuhinja in velik sistem.

Za novejšo oceno restavracije Strelec kliknite tukaj.

Govorimo seveda o družbi Kaval Group, ki je v svojem petnajstem obratu zavzela do zdaj najbolj eliten položaj. Cene v lokalu, ki utegne imeti poleti na terasi najlepši razgled v Ljubljani, so po njihovo visoke, vinska karta kar kliče po tem, da bi človek ostal na vodi, boljši primorski avtorji in njihova rdeča vina vas bodo stali skoraj sto evrov, slabši ali manj znani bodo pristali pri še vedno velikih petdesetih evrih za steklenico. Čeprav je grajska stavba s stolpom lepo prenovljena, je oprema Strelca kar malce kičasta, natakarji pa so brez pravega razloga preveč našemljeni. Pribor, krožniki in žlice, vilice in noži so v bakrenih barvah, imena posameznih jedi so patetična in naj bi spominjala na stoletja daleč nazaj.

Pravzaprav je edina (na srečo pa najpomembnejša) stvar, ki vse skupaj obrne v korist potrošnika, res natančno pripravljena hrana. Krožniki Igorja Jagodica so na meji realnega in vse tisto, za kar morate drugače čez mejo ali pa vsaj do Hiše Franko ali Zemono, se vam utegne pripetiti že na hribu nad Ljubljano.

V Strelcu vedno strežejo tri vrste kruha, tistega večera makovega, ocvirkovega in mlečnega. Vedno postrežejo tudi majhen pozdravček iz kuhinje, pa naj gre za terino iz potočnih rakov z rdečim kaviarjem ali pa terino kraškega pršuta z ikrami zlatovščice in omako iz korenčka z ingverjem. To je faza srečavanja z osebjem, ki boljše ali slabše pozna vinske kapljice. Za začetek k ikram vseh vrst ponujajo kozarec Bjane, Medota ali Zlate radgonske, na kozarec pa ne ponujajo francoskih mehurčkov. Vzeli smo Medota in "zlato" in se prepustili degustacijskemu meniju. Prva jed je imela ime Iz mestne ribarnice. Jasno, šlo je za brancinovega tatarca, ki ga blejski mojster na začasnem delu v Ljubljani opremi s desetinami detajlov, katerih osnova je peteršilj. Pire je iz njegovega korena, zraven so lističi, pa peteršiljevo olje ... To so trenutki, v katerih ponudijo lahko belo vino, Tilijin sivi pinot, letnik 2012. Kar malce prezgodaj je za ta letnik, in če se boste odločali, bi vam raje priporočil Ferjančičev zelen, prav tako iz Vipavske doline, ki smo ga v stolpu naročili ob neki drugi priložnosti.

Naslednja postaja degustacijskega potovanja je Juha ljubljanskih meščanov. Močno ime za piščančjo juho, v kateri igra glavno vlogo žlinkrof, nadevan s piščancem in račjimi jetri. Je pa ena najboljši tovrstnih juh v naših krajih, ki ji za boljši okus dodajo še nekaj zelišč in zelenjavic (drobnjak, zelena, korenje …). Premlado Tilio smo zamenjali s Triton lexom avtorja Edija Simčiča. Sicer izjemni cuvee, ki ga na gradu (pre)visoko cenijo, je pospremil špinačni raviol z raki in redukcijo chardonnaya. Sijajno delo in pred glavnimi jedmi je treba reči, da se Jagodic enako dobro znajde v pripravi mesnih ali ribjih jedi, predvsem pa lahko v vsakem trenutku preseneti z izbiro zelenjavnih kombinacij.

Potem smo naročili eno cenejših rdečih vin, solidno Kabajevo zvrst Morel in dobili morda najbolj dovršeno jed večera – srno, ovito v rahlo kruhovo testo. Divjačini dodajo štrukelj s korenjem, korenjevo kašo, nekaj kuhanega korenja, slanino, črne orehe … Ime jedi: Kaj so prinesli lovci? No, ja. Na drugi strani mize je bil smuč v jedi z imenom Na križišču donavske in mediteranske kuhinje. Riba je bila pripravljena preprosto, file rahlo popečen in z dodanim raviolom.

In kakšne sladice pripravljajo? Najraje ponudijo čokoladni narastek z zlatom. In ga različno opremijo, recimo s kakijevim sorbetom, z malinami in s prahom bele čokolade. Ime mu je (logično) Rastoča Ljubljana. Lahko pa tudi karamelizirajo na primer jabolko in s tem dobijo prav zanimiv jabolčni zavitek. Škoda, da v tem delu ne najdejo bolj zanimivih kapljic, kot je Šturmov rumeni muškat. So pa v finalu ponudili solidno vinsko žganje hišnega vinarja Belice.

Povzetek

Izvrstna kreativna kuhinja, ki naj bi imela osnove v bogati meščanski kuhinji naših krajev, a se zdi, da gre kar za visoko kuhinjo s sedežem v evropskih kulinaričnih prestolnicah (Pariz, Dunaj … ), kar ni nujno slabo. Jagodic ne zgreši niti pri enem receptu niti pri eni še tako nepomembni sestavini. Je pa za kolikor toliko kompleten meni dobro imeti v žepu kakšnih 50 evrov.

Vinska karta je kar obsežna, čeprav nekaj najavljenih avtorjev še manjka. Imajo predvsem Primorce, le nekaj Štajercev in Dolenjcev, veliko šampanjca in nekaj sosedov. Vse po visokih cenah.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.

Komentarji

1

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • vassago.original / 26.06.2017. ob 19:26 0 0

    Všeč mi je kako kolosalno uvidno kritiko na.koncu popravijo jedi oz. delo chefa. Če gre novinarju, ki evidentno ima tudi druga znanja, verjeti, potem je v Strelcu doma kulinarični presežek. Omembe vredno, nazivi jedi so vseeno posrečeni, saj vsak, ki bo sedel za mizo, kjer jed stane 50€ l, premore tudi toliko retoričnih veščij, da povpraša po sestavi jedi z zabavnim imenom. Vse je to namreč del igre, ponudbe in zgodbe, ki se trži sama.

    0 0
Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin