Restavracija Argentino: južna Amerika za nezahtevne

Že v začetku so bili ustvarjalci argentinskega lokala v BTC-ju deležni precejšnjih kritik s strani občinstva in novinarjev, čeprav je bil lokal kar solidno opremljen ter oblikovan in je imel celo za današnje čase zelo moderno kuhinjo, v katero je mogoče tudi pogledati. Zdaj, po dolgih letih, bi lahko opravili kakšno izboljšavo.

Pa je verjetno ne bodo, saj se zdi, da so lastniki zadovoljni s poslom, konec koncev z razmeroma majhnimi vložki pobirajo visoke prihodke. Kako naj si človek drugače razlaga močne vonjave iz kuhinje, ki celo bolj napadajo vrt kot samo notranjost lokala? Kako naj si človek drugače razlaga natakarje, ki sredi lokala dve uri razpravljajo o svojih osebnih težavah? Kako naj si človek drugače razlaga zamaščene in utrujene jedilnike?

Kakorkoli, meso je v glavnem mestu velika uspešnica, in to je bil glavni razlog, da smo šli v BTC. Da vidimo, kako se z novimi trendi znajdejo veterani. Bolj slabo. Kljub široki ponudbi niti v eni fazi večerje niti ena jed ni bila pripravljena tako, kot bi bilo treba. Kruh je bil od včeraj, omake, ki naj bi bile ostre, so bile podobne nekakšnim praznim polivkam, meso je bilo kljub zahtevi "medium" prepečeno. Cene pa visoke, kot bi jedli v restavraciji z Michelinovo zvezdico.

Tatarski biftek je bil že na samem začetku resno opozorilo. Čeprav je bil na videz konkretno papriciran, je bil povsem brez okusa – kot bi na popečen toast mazali le maslo. Da bi vse skupaj dvignili na višjo raven, so dodali orjaško porcijo rukole, pa čebulo, olive in češnjevec. Še slabše je bilo s karpačem, bojda iz argentinskega mesa. Še več rukole in dvojna porcija naribanega sira. Jasno, stari triki s solato, ki napihne krožnik, ampak drugje, kjer dodajajo priloge, ki maskirajo osnovne sestavine, vseeno veliko bolj pazijo na okuse.

Potem smo se zatopili v vinsko karto, pri kateri smo, kljub določenim znanjem iz vinopivstva, zastrmeli – in se izgubili. Ob solidnih, a v tem primeru resno dragih slovenskih vinarjih Krapežu, Dušanu Kristančiču, Steyerju, Verusu, Sosoliču, Ščurku in Jazbecu, so imeli tudi argentinsko kapljico. A seznam ni navajal ne vinarjev ne sort, ampak nekakšne cenovne kategorije od base do medium, premium, alta premium, super premium ter luxury od A do E. Najcenejše vino je bilo 2 evra, najdražje skoraj 20 evrov (za kozarec).

Ko smo vprašali, za katera vina sploh gre, nam niso znali povedati. Menda jih je toliko, da ne morejo napisati vseh. Poslali so nas za točilni pult, kjer jih bomo vse sami videli. In kaj smo videli? Vin je bilo malo, v kategoriji luxury D in E, recimo, nobenega. Tako smo vzeli kozarec razreda luxury C, za katerega smo odšteli dobrih 9 evrov. Mimogrede, šlo je za (korekten in konkreten) Schroederjev malbec iz Patagonije. Škoda, da se lastniki vinskemu seznamu ne posvetijo z večjo zavzetostjo, očitno nekaj materiala imajo.

Malbec nas je potem spremljal do konca obeda. Tudi pri zelenjavnih in govejih empanadah, ki so sicer premagale hladne predjedi, a je bilo očitno, da bi se dalo še nekaj narediti z njimi (morda dodati kakšno drugačno omako). Toda največje razočaranje je sledilo v fazi toplih predjedi, ko so postregli chili con carne. Recept, ki ga nismo poskusili še nikoli. Vsaj ne s tako veliko kečapa. Okus tekočine, v kateri je plavalo nekaj fižola in nekaj nedoločljivih testenin, je bil sumljivo kiselkasto sladek. Kruh s sirovo skorjo, ki naj bi bogatil jed, pa je bil trd kot kamen.

A mi se nismo dali, šli smo naprej in v množici različnih velikih solat in različno težkih argentinskih kosov govedine, pa tudi perutnine, žrebička in novozelandske jagnjetine napadli 400-gramski chorizo oziroma goveji hrbet za 27 evrov in 250-gramski lomito oziroma biftek po 28 evrov. Vzeli smo nekoliko večje porcije, ker nam je bilo svetovano, da se manjše rade prepečejo, pa se je izkazalo, da so tudi v tem primeru meso preveč obdelali. H glavnim jedem smo dodali popečeno zelenjavo - predebelo narezane bučke, solidne paprike in premastne jajčevce - za velikih 6 evrov, prav poceni pa ni niti trikotni krompir, ki je sumljivo spominjal na kašasti pomfri iz fast food lokalov.

Za sladki konec so našteli vse mogoče jedi, ki imajo ali pa nimajo nobene zveze z Argentino, še najbližje se je naši odpravi zazdel flan, utopljen v karameli.

Povzetek

Argentinska restavracija, ki ponuja predvsem veliko različno obdelanega argentinskega mesa in kopico južnoameriških predjedi. Velja naročiti čim manj pečeno meso.

Vinska karta je zapletena, v njej pa je poleg nekaterih naših pomembnejših (ne pa najpomembnejših) mogoče najti mnoge enigme, povezane z argentinskimi vini.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.