Legendarna slovenska znamka praznuje 70 let in bogato nagrajuje

Pred 70 leti je na tekmi smučarskih skokov v Planici svojo premiero doživela slovenska (oz. takrat še jugoslovanska) alternativa kokakoli - Cockta. Zgodba o Cockti se je pravzaprav začela leto poprej, leta 1952, ko je direktor podjetja Slovenija vino Ivan Deu iz Združenih držav Amerike prinesel v kovčku stekleničko Coca-Cole in predlagal, da podobno pijačo izdelajo za domače tržišče. V istem letu so razvili skrivni recept za prvo gazirano brezalkoholno pijačo v takratni Jugoslaviji. Zanj je zaslužen Emerik Zelinka. Poimenoval jo je Cockta, izraz pa izpeljal iz angleške besede coctail, ki pomeni mešanica. Leta Leta 1953 je Cockta z vpisom v knjigo Zveznega patentnega urada v Beogradu in v knjigo patentnega urada v Bernu postala zaščitena znamka.

Legendarna Cockta je še dandanes edinstvena mešanica skrivnostnega, posebnega, prijetno kiselkastega okusa in odlične svežine. Posebno jo dela to, da se odlično znajde v vsakem obdobju. V vsakem desetletju, vse do danes, je prepoznana kot klasika. Vedno sodobna, drugačna, edinstvena, kul, osvežujoča in enostavno večna. Cockta je pijača, ki ostaja zvesta svoji izvirni recepturi od svojega nastanka do danes. Zaradi svoje pristnosti Cockta ustvarja nove legende, mlade in mlade po srcu, pri nas, ali onkraj naših meja. 

Foto: Ljubbo Stefanović

Cockta je v letošnjo pomlad vstopila z regionalno komunikacijsko kampanjo Iz česa si ti?, s katero želijo poudariti edinstvenost svojih sestavin in tudi uporabnikov. Zakaj je po vašem mnenju Cockta tako edinstvena?

Ker predstavlja okus nekih lepših, preprostejših in bolj nasmejanih časov. Okus narave in zelišč, ki ga preseka ravno prava mera gaziranega. Okus nebeško modre barve, pravzaprav – okus nebes! Zame je Cockta modra in široka kot nebo! Mislim, da sem to dobro in verodostojno prikazal tudi v videu, v katerem slavimo sedemdeseti rojstni dan znamke Cockta.

Kot že ime pove, je Cockta pravzaprav koktajl skrbno izbranih sestavin. Vsaka od njih prinaša nekaj edinstvenega, skupaj pa tej priljubljeni pijači dajejo poln, edinstven in pristen okus. Enako velja za ljudi, ki so mešanica strasti, izkušenj, prepričanj, pogledov, čustev ... Vsaka od teh sestavin je pomembna, saj posameznike oblikujejo v edinstvene in pristne osebe. Iz kakšnih sestavin ste sestavljeni vi?

Podobno kot pri Cockti verjamem, da je moj ustvarjalni proces mešanica skrbno izbranih sestavin. Moja strast do glasbe, vizualnega pripovedovanja zgodb in zmožnost povezovanja z umetniki in njihovo glasbo sta ključna elementa, ki oblikujeta moje delo. Poleg tega različne življenjske izkušnje, ki jih preoblikujem in vpletam v svoje delo, prispevajo h končnemu "okusu" videev. Včasih je ta okus nekoliko grenak, včasih rezek, včasih svež kot meta, redkokdaj presladek, nikoli pa monoton. Včasih preprosto niste prepričani, kaj je tista ključna sestavina, a bi vseeno še radi spili vsaj še eno čašo, kozarec, skodelico, kakorkoli. No, to sem jaz.

Katere so vaše tri lastnosti, po katerih se razlikujete od drugih?

Sem kot Cockta. Pogumen, ustvarjalen in izviren (smeh, op. p.).

Foto: Ljubbo Stefanović

Bi rekli, da je danes težje biti edinstven, avtentičen kot nekoč? Vprašanje se nanaša na predpostavko, da živimo v dobi, ko imajo družbeni mediji velik vpliv. V dobi, kjer peščica največjih vplivnežev vpliva na množice ljudi. V dobi, ko je pravzaprav težko biti pristen. 

Odvisno je od tega, kako se odločimo gledati na te stvari. Jaz sem od nekdaj zagovarjal dejstvo, da skušaš v vsaki stvari videti vsaj nekaj lepega, ampak to sčasoma postane težje. Po eni strani družbena omrežja predstavljajo platformo za samoizražanje in priložnost povezovanja na globalni ravni, po drugi strani pa ustvarjajo pritisk za prilagajanje priljubljenim trendom in normam, kar lahko vodi do občutka homogenosti in do rušenja avtorstva ter avtentičnosti ustvarjanja in osebnosti. Z večjo vidljivostjo zunaj lastnih krogov ali ožjih interesnih skupin se lahko zgodi, da se preveč primerjamo z drugimi, da občutimo pritisk k prilagajanju ter predstavljanju izbrane različice samega sebe zaradi lažjega vključevanja v normative. Ciljno izgubljanje avtentičnosti zaradi pridobivanja simpatij je za umetnika porazno. Odvzemamo čustvo, da bi proizvedli čustvo. Iz česa točno?

Ključno in koristno se je upirati skušnjavam, da bi zadovoljili izključno algoritemska pričakovanja. Namesto tega se mora tako umetnik kot nekdo, ki to ni, zavedati, da avtentičnost presega digitalne pokrajine. Vključuje iskrenost in samoiskrenost – tisto, ki jo prenašamo skozi misel, besedo ali dejanje. V času, ko izginjajo meje med virtualnim in resničnim, postaja avtentičnost značilnost prave umetniške integritete, ali, če želite, avtentičnost življenja. In to je vendarle tista dobra stran, ki jo, kot sem dejal, vedno izberem kot prvo.

Ste kdaj pomislili, da je v vaši okolici vsaj en človek, ki se zgleduje po vas? Pogosteje se bolj zavedamo vpliva drugih na nas kot obratno …

Zavestno sem se odločil ustvarjati v žanrih, kjer sta vidna tako moje delo kot jaz, zato so odzivi res na vsakem koraku. Na primer v komentarjih na YouTubu, Instagramu, prek zasebnih sporočil ali e-pošte, v neposredni komunikaciji ob srečanju z ljudmi. Ljudje sporočajo in pišejo najlepše mogoče stvari, nemalokrat cele eseje o tem, kako je eden od mojih videoposnetkov nanje naredil vtis. Eno moje delo je bilo tudi tema diplomskega dela iz etnomuzikologije. Res sem vesel, da videoposnetki najdejo svojo pot do tistih posebnih duš, za katere pišem, snemam in ustvarjam.

S to idejo in odgovornostjo delam od prve ideje do končne realizacije, zato je zavest o tem, da me/nas ljudje gledajo, enako pomembna kot delo. Vsi lahko vidimo raznorazne vsebine, ki nam jih predstavljajo. Jaz sem izbral, da tega ne bom gledal. Že pred dolgo časa se je zgodil revolucionarni dan, ko je televizija izgubila mesto v moji dnevni sobi. Ampak kljub vsemu so za mano leta uživanja najrazličnejših vsebin in zato vem, da se ljudje marsikdaj ne zavedajo pomena tega, kar vidijo ali slišijo, zato mora biti ustvarjalec toliko bolj vesten. Zavest in vest žal ne pomenita eno. Hvaležen sem vam za to čudovito vprašanje, še nihče mi ga ni postavil na tak način. Čudovito.

Kakšen vtis, vpliv ali sled želite pustiti?

To je ključno vprašanje v središče narcisoidne narave vsakega umetnika (smeh, op. p.). Imam tezo, da se vsi borimo za večnost, tudi če to vodi v trpljenje. Danes vsi in na vsakem koraku živimo za vtis in od vtisa, pogosto prevelikega. Kot da realnosti ni dovolj. Treba jo je z nečim polepšati, povečati. No, pa smo prišli do odgovora na vprašanje. Večnost … Vtis … Želim ustvariti večni vtis (smeh, op. p.).

Kdo je vaš navdih?

Vse, kar me čez dan "sreča" v obliki slike, zvoka, čutne izkušnje. Navdihuje me vsakdanje življenje, v katerem poskušam opaziti le izjemno.

Foto: Ljubbo Stefanović

Katero lastnost najbolj cenite pri ljudeh?

Pristnost, zanesljivost, globoko razmišljanje o lastni resnici. Intuicijo, razumevanje sveta okoli sebe. Analitičnost. Natančnost. Smisel za humor. Rad imam, ko se duša nekoga izrazi v očeh.

Biti edinstven, ustvarjalen v današnjem tempu in načinu življenja ni enostavno. Kaj je vaš vodnjak ustvarjalnosti, kje, kdaj in kako ste najbolj ustvarjalni, edinstveni?

Samo brezpogojna svoboda zagotavlja ustvarjalni angažma avtorja. Naj bo za vašo dušo ali skozi delo – ustvarjalni smo le takrat, ko smo svobodni. Poglejmo samo otroke in videli bomo sebe. Vsak od nas je lahko enako briljanten in neskončno nadarjen. Globoko verjamem, da smo vse manj ustvarjalni, ker smo vse manj svobodni. Samo poglejte, kako je v današnjem času težko govoriti o nekaterih stvareh. Trikrat moramo premisliti, preden kaj izrečemo. To se odraža na vseh ravneh umetnosti. Zidovi postajajo vse višji in ožji, na koncu pa ostane samo še modrina neba, ki daje vedeti, slutiti, da se še vedno da dihati. Moj vodnjak ustvarjalnosti je nebo. Oddaljeno in za vse življenje nedosegljivo. Mogoče je ravno zato tako navdihujoče.

V svoji karieri ste dokazali, da je z ustvarjalnostjo, željo in ambicijo vse ovire mogoče premagati in sanje lahko postanejo resničnost. Uspeti na kateremkoli področju je vse prej kot enostavno. Kolikšna je v povezavi s tem po vašem mnenju vloga talenta, dela, truda in odrekanja?

Talent je izhodišče, začetek, a vedno do izraza pride na koncu – kot potrditev v obliki sloga, pečata. Vmes so bolečina, trud, odrekanje, nenehno izboljševanje, eksperimentiranje z novimi sredstvi vizualne komunikacije, preizkušanje novih področij, z novimi umetniki, nove teme, stari problemi. Neprespane noči, neprespani dnevi, zamujeni rojstni dnevi, nevrnjeni klici, neprebrane knjige, zapravljene ljubezni. Ampak vse to se stlači v nekakšen nov boben, nato pa se ta obrne na glavo in nastane neka nova obleka. Za to so potrebni hrabrost, norost in talent. Da iz razbitih frakcij življenja kot iz mozaika sebi sešijete novo oblačilo, ki ga nato ponovno strgate na koščke in iz tega znova ustvarite nekaj novega.

Na kateri dosežek v svoji karieri ste najbolj ponosni?

Kar štejem za največje dosežke v svoji karieri, je prišlo izključno iz mojega življenja in moje duše … Ta ponos bom na tem mestu zadržal zase.

Foto: Ljubbo Stefanović

V svoji karieri ste sodelovali že s številnimi odmevnimi imeni. Na koga še čakate, s kom bi radi sodelovali, pa še niste?

Goran Bregović in Milica Pavlović. Točno vem, kaj bi naredil (smeh, op. p.).

Kaj bi počeli, če ne bi bili v svetu glasbe?

Vedno sem se videl le kot vizualni umetnik. Prvi honorar sem dobil pri 14 letih. Čeprav, moram priznati, da je bil moj rezervni načrt postati učitelj angleščine, skoraj sem se odločil za to, posebej v trenutku, ko ni kazalo, da bi moral nadaljevati svojo ustvarjalno pot. A vztrajal sem v tem, da mi uspe uresničiti to idejo o sebi, kot sem si jo zamislil – iskreno, ničesar ne bi spreminjal. Če bi kdaj spremenil kariero, ne bi nikoli izbral ničesar brez svobode in širine.

Kateri so vaši najljubši hobiji?

Prosti čas preživim v tišini in ne počnem čisto nič. V tišini ali v naravi ali v tišini v naravi (smeh, op. p.). Izpostavil bi čiščenje doma in ustvarjanje glasbe. In veliko govorim, lahko bi govoril več dni skupaj (smeh, op. p.).

Kdaj, v katerih situacijah, ob kakšnih priložnostih najraje pijete Cockto?

Največkrat takrat, ko mi pade koncentracija in želim podžgati svojo ustvarjalnost. Takrat me to čarobno zelišče pretrese in strastno prevzame.

Katere so tri asociacije, ki jih imate na Cockto?

Družina, beseda "vredno" in modra barva.

Kateri okus Cockte vam je ljubši?

Originalen, a moram preklopiti na Free (različica brez sladkorja, op. p.). Na srečo je okus podoben, različica Free pa zadeva tudi svobodo, o kateri, smo veliko govorili. Všeč mi je svoboda, znotraj katere se ne bom omejeval s številom popitih Cockt (smeh, op. p.).

Kako se je po vašem mnenju spreminjala vloga Cockte skozi desetletja?

Cocktino popotovanje skozi leta je kot maraton filmskih klasik. Ko je prišla na sceno, je blestela kot izjema v morju običajnega. Ljudje se je niso mogli nasititi. Sčasoma so sledile nove klasike zmag in revolucij, a bistvo je ostalo nedotaknjeno. Cockta tudi danes ni samo pijača, ampak je brezčasna klasika – kot film, ki ga lahko gledamo znova in znova ter nas velikokrat povabi v svoje čudovite prizore, tako da se ob njem nekaj časa počutimo kot prava filmska zvezda. Cockta je brezčasna.

Kaj je po vašem mnenju ključno, da je pijača Cockta ostala priljubljena v različnih generacijah?

Poleg nespornega okusa je to zagotovo vizualni značaj znamke. Čuti se neka toplina. Cockta je nekako vedno tam za nas. Ko jo naročim, je kot da naredim nekaj zase. Ne vem, kako bi to pojasnil. Cockta je stanje duha, Cockta je vseprisotna, nekoč, danes in bo za nešteto prihodnjih generacij. Za vse tiste, ki nas bodo kdaj brali v artefaktih internetne, digitalne krajine, v kateri zdaj komuniciramo, zanje dvigujem steklenico Cockte in jim nazdravljam. Živeli!