Kmetija, kjer za rast krompirja uporabljajo posebne uroke

Družinska kmetija Štular iz Naklega ali po domače Pr' Halovc' se s pridelavo krompirja ukvarja že od davnega leta 1830. Kmetija v evropskem merilu ni velika, za naše razmere pa spada med velike. Njihove njive se razprostirajo od Križa pa do Šenčurja. "V zadnjih letih smo se stalno širili, saj je veliko kmetij opustilo proizvodnjo, mi pa smo poskušali slediti trgu, zato imamo toliko površin, ki jih nujno potrebujemo tudi zaradi kolobarjenja," je povedal gospodar Ivan Štular, ki je že od otroštva vedel, da si bo kruh rezal na domači zemlji.

Letošnja letina: več kot dobra

Seveda je glavno vprašanje, kakšna bo letina, in letošnja se zdi, da bo res odlična: "Poletje je dokaj hladno, pa še vode je dovolj, zato bo pridelek krompirja dober. Temperature nad 30 stopinj so za krompir zelo stresne. Krompir pač neha rasti, pa če ima še toliko vode na zalogi. Najbolj optimalne temperature za vse kmetijske pridelke so okrog 25 stopinj Celzija. Čebula ima sicer raje toplejše vreme, medtem ko ima glede vlage rada podobne razmere kot krompir."

Pri njih prodajajo in skladiščijo izključno domač krompir in čebulo. Letos so krompir začeli pobirati konec maja in ocenjujejo, da ga bo dovolj do naslednjega maja. "Mogoče nam proti koncu za kakšen mesec zmanjka zaloge. Lanska letina bi zdržala do maja, vendar je zaradi korone pošla hitreje, saj se je prodaja občutno povečala," je letošnje posebne razmere opisal Ivan Štular.

Vedno zapisan zemlji

"Sam sem bil tako vpet v domačo kmetijo, da sploh nisem razmišljal o ničemer drugem kot o kmetijstvu. Tudi naši trije otroci so ves čas vključeni v delo in točno vedo, kaj se dogaja na kmetiji." Tako je na primer hči – ki ravno končuje prvi letnik agronomije –, sama upravljala stroje, ko so nazadnje pakirali pridelek za Lidl, čeprav to velja za bolj moško delo.

V njegovem otroštvu je bila kmetija še v središču vasi, potem pa sta leta 1978 oče in mama začela delati zdajšnjo hišo, kamor so se preselili okrog leta 1985. "Spodaj v kleti smo imeli skladišče za krompir, v hlevu so bili prašiči, kokoši in krave. Pred 25 leti smo živinorejo opustili, povečali smo površine in se posvetili samo krompirju ter začeli gojiti tudi čebulo."

Mladina "se vidi" na kmetiji

Medtem ko je naša ekipa ob osmih zjutraj ravno prispela na kmetijo, se je iz enega od številnih gospodarskih poslopij že slišalo živahno dogajanje, ko je srednji sin Miha ravno pomagal nakladati krompir na tovornjak. Štularjevi zmorejo zaenkrat vse delo opraviti sami. Iz domače hiše so se po jutranji kavici sosedje odpravljali domov, mogočen pes čuvaj Luks pa je "pregledoval" okolico in se sredi dvorišča prepustil jutranjemu hladu. Zjutraj je na kmetih že zelo živahno, še posebej v poletnem času. Foto: Klemen Razinger

Čeprav med ljudmi velja prepričanje, da mladih delo na kmetiji ne zanima, pa je pri Štularjevih precej drugače. Povsem jasno je, da bodo otroci svojo kariero gradili na tradiciji domače kmetije, saj vsi trije študirajo agronomijo – najstarejši zaključuje študij, srednji sin zaključuje drugi letnik, hčer pa prvega. Glavna vrednota, ki bi jo Štularjeva rada predala svojim otrokom, je prav ljubezen do zemlje, ki je ključna za to, da delo opravljaš z veseljem in te razne nevšečnosti ne spravijo s tira.

"Kmalu bi lahko zaključil, če bi delal zaradi zaslužka. Pomembno je, da starši otroku ne začnejo govoriti, da se kmetovanje ne splača, in ga nagovarjati, da bi raje počel kaj drugega. Tako otrok ne more razviti ljubezni do kmetovanja in potem ne moremo pričakovati, da se bo pri dvajsetih odločil, da bo postal kmet. Pri nas nismo tarnali, da se kaj ne splača," je pojasnil Ivan Štular.

Glavno je, da človek ne obupa in se drži zastavljenega cilja

Človek, ki želi zdržati naporno delo na kmetiji, predvsem ne sme takoj obupati. "Včasih ti res uspe poskrbeti, da bo letina vrhunska, potem pa narava obrne po svoje, ali pa je sortna značilnost takšna, da se ne izide najbolje. To te seveda sesuje, ampak potem se pobereš," je poudaril Ivan Štular. Tudi proti koncu sezone, pozno jeseni, se že pozna, da telo, tako kot zemlja, potrebuje počitek.

"Poleti delamo na njivah, razvažamo, pakiramo, pobiramo … Res je veliko dela. Proti zimi pa si že malce utrujen in si rečeš, da se prihodnje leto ne boš tako zaganjal. Meseci minevajo, delo se umiri, vse je omejeno na skladišče, pakiranje in razvoz. Spomladi pa se vse spremeni, saj se narava začne prebujati, kar se pozna tudi na počutju. Kar naenkrat si poln energije in načrtov za novo sezono. Komaj čakaš, da se delo začne," je slikovito opisal naravne cikle življenja na kmetiji.

Še nekaj je tisto, kar mu daje zagon za neutrudno delo: "V življenju moraš imeti cilj in mu slediti, ne smeš pustiti, da te kakšna stvar odvrne od cilja. V življenju se zgodi marsikaj, ljudje te poskušajo pregovoriti po svoje, pa se moraš vseeno držati svoje smeri."

Rumen ali bel krompir? Glavno, da je domač.

Dan pred našim obiskom kmetije je bilo silno neurje, ki jim na srečo ni povzročilo nobenih nevšečnosti. Edina težava je bila, da so morali malce počakati, preden so se s traktorji odpravili na njivo, ker je bila preveč razmočena. Vendar je dela na kmetiji dovolj, tako da so prerazporedili naloge in počakali, da se zemlja osuši. Foto: Klemen Razinger

Štularjev krompir je zagotovilo za odlično kosilo in druge jedi iz krompirja, ki so pri njih na mizi prav vsak dan. Večinoma pridelujejo rumenomesnati krompir, imajo tudi belomesnatega, na katerega je bil slovenski kupec v preteklosti zelo navajen.

Danes je drugače, sprejeli smo tudi rumenomesnatega, na katerega prisegajo predvsem v Nemčiji, kjer kupec ne sme niti od blizu videti belomesnatega. Naše navade in okusi se spreminjajo, tako se morajo prilagajati tudi kmetje.

"Imamo nekaj slovenskih sort krompirja in tiste, ki so na evropski sortni listi. Včasih smo imeli stare slovenske sorte, kot sta Igor in Cvetnik, potem pa se je pojavil virus, na katerega te sorte očitno niso bile pripravljene. Takrat so te sorte izgubile vso veljavo na trgu. Slovenski kupec pa je bil navajen prav nanje. Taka sorta je bil Igor, ki ga zdaj nimamo več, verjetno ga imajo samo še v semenski banki na inštitutu."

Po situaciji z virusom so začeli gojiti rumene sorte, nekateri kupci pa še vedno prisegajo samo na bele, zato pri Štularjevih gojijo tudi belega, na primer Soro, ki so jo razvili na Kmetijskem inštitutu Slovenije.

V kmetijstvu se vedno veliko dogaja, rastline se prilagajajo, podnebje se spreminja, vsemu se prilagajajo tudi bolezni in mikrobi, ki postajajo vse bolj trdovratni. "Žal se vsaka sorta sčasoma izrodi. Tudi tiste, za katere smo najprej prepričani, da bodo zdržale dolgo časa, začnejo izgubljati začetno moč, zato moramo kupovati vedno nove. Hodimo na predavanja, si med seboj izmenjujemo informacije, saj moramo ves čas slediti novostim in kakšno staro stvar tudi obnoviti."

Uganka za veliko ljudi: Kaj je to sezonsko?

Čeprav se nam zdi, da natanko vemo, kaj raste v določenem obdobju, pa nas Ivan Štular postavi na realna tla: "Ljudje so popolnoma izgubili stik z naravo in kupec sploh ne ve, kdaj se dobi mlad krompir in kdaj se sploh začne nova sezona. Glede poudarjanja pomena lokalne hrane smo pri nas malce zamudili priložnost, ko bi morali začeti potrošnike še bolj opozarjati na pomen lokalne hrane. Sicer je lokalna hrana vedno bolj v trendu, še vedno pa opazimo, da se ljudje pri nas tega ne zavedajo dovolj."

Lep zgled večjemu delu Evrope na tem področju so Avstrijci, kjer Štularjevim, pa tudi drugim slovenskim kmetom, verjetno ne bi uspelo prodati niti "gajbice" svojega slastnega krompirja, saj so Avstrijci pri izbiri lokalne hrane nepoboljšljivo načelni.

Trendi Nagradna igra: kako dobro poznate slovenske stare sorte?