Gostilna Šestica: novi časi najstarejše ljubljanske gostilne

Menda je na tem mestu, v samem središču Ljubljane, gostilna že od leta 1776. Je bila kdaj dobra? O tem stari papirji ne pišejo. Lahko pa rečemo, da v naših časih ni nikoli veljala za nekaj posebnega. Pa naj je šlo za sedemdeseta, ko se je pilo špricerje in so mojstri iz udbaške centrale čez cesto malce škilili na prisotne, ali za srečanje tako imenovane ljubljanske mafije, ki sta jo med drugim sestavljala že takrat izkušeni Janez Zemljarič in od Mačka imenovani naslednik, gradbenik Ivan Zidar.

Konec sedemdesetih in začetek osemdesetih je Šestica veljala za gostilno, ki je imela najslabšo tatarsko omako v Ljubljani, celo slabšo od tiste v Riu in neprimerno slabšo od tiste v Konditorju, kjer so jo polivali najprej po ocvrtem siru, potem pa tudi po prvih picah. V obdobju starih Mobitelovih direktorjev se je v Šestico hodilo na golaž, ki so mu pripadale sveže žemlje, potem pa so to pecivo ukinili, uvedli so navaden, večkrat suh, pretrd kruh, od takrat je obisk upadel.

Ko so obrat pred časom prevzeli novi lastniki, se je za trenutek zdelo, da si želijo postati prava mestna gostilna, kot je na primer Plachutta na Dunaju, a kaj, ko smo že v prvih tednih jedli meso sumljivega vonja. A novi lastniki se niso dali. Iz Šestice so namesto mestne gostilne, ki jo Ljubljana zdaj vse bolj dobiva v prestižnejšem Asu, naredili picerijo, kuhinjo z balkanskimi specialitetami, špageterijo, kuhinjo s slovenskimi specialitetami, pa še kaj bi se našlo. Veliko prostorov očitno omogoča skoraj shizofreno ponudbo.

Vročega večera smo se namenili v stari del Šestice, kjer naj bi kraljevala slovenska kuhinja. Prostori so utrujeni, celo umazani, ne samo stene, tudi vrata nujno potrebujejo beljenje. Stranišče je na široko odprto, da zija v prostore. Jedilni list, v katerem je tudi vinska karta, je (morda sodobno, kaj pa veš) strgan in masten. Eno od velikih soban so krasili novoletni okraski, v drugem so bila velika srca, ki so verjetno razveseljevala goste za valentinovo.

Na hitro k vinskemu delu ponudbe, ki je za korak pred ponudbo jedi in svetlobno leto pred urejenostjo prostora. Imajo penine iz Radgone in Brd ter Capris iz Istre. Drugače imajo še Čurin-Praprotnika, Tilio, briško klet, Ščurka, Jakončiča, Potočnika, Batičev rose po 27 evrov, Šturma, Dušana Kristančiča, Lisjaka … Naša miza je v začetku dobila kozarec odprtega sivega pinota Tilia, pri glavnih pa smo vzeli cabernet sauvignon iz briške zadruge.

Kot hladne predjedi ponujajo vse mogoče mesnine od kraškega pršuta do tatarca, od karpača do savinjskega želodca, mi pa smo začeli z medvedovim pršutom, jasno. Porcija medveda (11 evrov) je imela natančno šest rezin, ki so jih nevešče postavili na mešanico zelenih solat in polili z brinovo marmelado. Kruh je bil narezan na tenko, a veliko pretrd za kak večji užitek. Podobno kot pršut se nista izkazali niti juhi, čeprav je bila gobova v kruhovi skodelici. Goveja je bila po dolgem dnevu rjava in kar kiselkasta, pa tudi veliko preslana, rezanci so bili rahlo razkuhani in temni.

Le nekaj bolje smo jo odnesli pri glavnih jedeh. Tudi v tej kategoriji imajo široko ponudbo (od klobas do zrezkov, od biftekov, polnjenih s škampi, do divjačine in kmečkih pojedin), a mi smo si na vroč julijski večer zaželeli ljubljanski zrezek, ki je nekako po imenu sodil v Šestico. Ker telečjega nimajo, smo vzeli puranovega, malce je bil preslan, so mu pa priložili izjemen pečen krompir. Dva medaljona pljučne s poprom, kot so pomanjkljivo poimenovali eno od glavnih jedi, bi lahko bila bližje obljubljenemu mediumu, zakaj so bili sirovi štruklji tako suhi, pa nam ni uspelo ugotoviti.

Za posladek smo si privoščili še soliden jabolčni zavitek z vaniljevim sladoledom in neprepričljivo žafranovo panakoto z brusnično marmelado. Mimogrede, razen sladic so bile vse jedi, ki so jih za našega obiska postregli, okrašene z borovničevimi vejicami. In ravno borovničke so nam ponudili ob odhajanju, pa še breskovo žganje.

Koliko so stvari stale? Štiri jedi (hladno predjed, juho, glavno jed in sladico) boste pri Šestici pojedli za kakih 25 evrov, če seveda ne boste naročili predragega bifteka. Tuji turisti seveda razmišljajo drugače – naročijo kalamare in stvari so cenejše.

Povzetek

Mestna gostilna, ki so jo zaradi posla spremenili v balkanski žar, picerijo, špageterijo … V karkoli pač hočete. Jedi so sicer zanimive, a večino tistega, kar smo poskusili, bi bilo mogoče bolje pripraviti.

Vinski list je v okviru jedilnega lista, ponuja pa logičen, ne preširok, razmeroma drag izbor vin iz Primorske in Štajerske. Največ je Radgone, briške in koprske kleti.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.