Gostilna pri Žabarju: biftek pod kostanji

Govorimo o gostilnah, ki, kadar so v polni formi, brez težav postrežejo nekaj toplega na začetku in kos dobro pripravljenega mesa. Najraje bifteka. Žabar ima ob žabjih krakih, ki jih ponujajo ocvrte ali po tržaško, še soliden vrt pod kostanji, kakršnih je v Ljubljani in okolici vse premalo, pa še lastno slaščičarno, ki pomeni skoraj nepregleden vir sladic ob koncu obeda. Pred leti so notranjost sicer nekoliko preoblikovali, a ob točilnem pultu se človek še vedno počuti kot v pravi stari gostilni. Sicer pa so se tudi v tej gostilni (kot v vsaki pravi) že dogajale velike zgodbe, pred leti je nek medij poročal, da gre za kraj, kjer so se dobivali opozicijski telekomovci in poskušali zamenjati takratnega direktorja.

Gostilna pri Žabarju

Viška cesta 50, 1000 Ljubljana

Telefon: +386 (0)1 423 2462

Dnevni red jedi je prilagojen letnim časom, a večji del stalne ponudbe je mogoče vedno prebrati. Dejstvo je, da pri Žabarju ne komplicirajo (in nikoli niso), zato so tudi jedi, lahko bi rekli, večne. Pri hladnih imajo pršut, žolco za hladne dni in jetrno domačo pašteto. A ker smo bili na vrtu in ker se nevihta tistega dne predmestja ni lotila, smo naročili izjemne sočne goveje zvitke, ki jim dodajo jabolčni hren in rukolo. Hobotnica, ki je hladila vroče popoldne, je bila v družbi kaper, oliv, rukole in paradižnika.

Naša rubrika je rukolo že večkrat odsvetovala, nikoli pa ne bo imela nič proti goveji juhi, ki jo morda ravno v Žabarju pripravijo tako, kot našemu delovnemu ljudstvu najbolj ustreza, se pravi, da tekočina ni zgolj bela prozorna, ampak da ima nekaj rumene barve in da v njej priplava kak košček korenja ali govedine. Navadno imajo v dnevni ponudbi še kakšno zelenjavno juho ali enolončnice a la golaž, vampe ali segedin, pri toplih pa ob žabah, ki dajejo ime gostilni, ponujajo še marsikaj.

Pravzaprav gre zamera vinski ponudbi, vinske karte nimajo, zato je težko vedeti, kaj šef skriva v svoji kleti. Tisto popoldne smo pristali pri aktualnem vipavskem, kar aromatičnem Tilijinem sauvignonu, imeli so še sivi pinot iz Primorske in silvanca iz Štajerske. Pri rdečih, ki pa to popoldne niso prišla na vrsto, največkrat ponujajo nižje linije Movie iz Brd. Nazaj k predjedem: dobite lahko kranjsko klobaso, popečen belgijski radič s parmezanom ali njoke z gorgonzolo, mi pa smo napadli rižoto s kozicami, z bučkami in paradižnikom ter (neobveznim) parmezanom.

V tej kategoriji je treba omeniti tudi pražena telečja jetrca, ki jih vredno poskusiti, pa naj gre za predjed ali za glavno jed, čeprav se gostje pri osrednji jedi večkrat odločijo za biftek, ki ga ponujajo v vseh oblikah. Treba je priznati, da ga je najbolje jesti na žaru, poleti vam zraven popečejo še kakšne bučke, pozimi pa si tisti, ki se ne bojite za obseg trebuščkov, lahko k njemu priložite ocvrte njoke. Pri Žabarju imajo tudi nekaj klasičnih zrezkov in za odtenek divjačine, pa ribe, pri katerih, zdaj že kar iz domoljubnih nagibov, kraljuje Fondin brancin.

Sladice prinesejo kar iz slaščičarne na drugi strani vrta. Imajo nekaj zavitkov, veliko tort, kakšnih deset sladoledov, pa še bi lahko naštevali … V našem finalu so bile ne presladke, hkrati pa zelo rumene kremšnite (ja, ja, kremne rezine), iz sladoledne vitrine so prinesli čokoladno in lešnikovo kepico, zelo pa so ponosni tudi na cimetov okus.

Povzetek

Klasična ljubljanska gostinska lokacija z lepim vrtom. To, kar nujno potrebujete, se pravi juho in dobro pripravljeno meso, boste vedno dobili, imajo pa še serijo manj nujnih, a korektnih jedi. Za kakšnih 25 evrov se boste dobro najedli.

Škoda, da nimajo vinske karte, ki bi jih dvignila visoko nad povprečje gostiln v Ljubljani in okolici.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.