Gostilna pri Mari: prijazna večerja nad Barjem

Naše omizje, morda bolj kot katera druga, posveča svoje zapise tudi vinski kapljici. Razlogov je več, glavni pa je ta, da nikjer v sodobnem svetu dobrih ocen ne dobijo gostinski obrati, ki nimajo dobre ali kar zelo dobre vinske karte. Še več, vino v Sloveniji v povprečju predstavlja le kakšnih deset odstotkov računa, v restavracijah z Michelinovo zvezdico je račun za vino običajno višji kot račun za hrano. Toliko, da ne bo nesporazumov.

Gostilna pri Mari
Kamnik pod Krimom 96, 1352 Preserje
Telefon: 01 363 10 30

Gostilna pri Mari je na pol poti proti nekoč eni najboljših gostiln v Sloveniji, proti Zgornjemu Kirnu. A medtem ko se je pri Zgornjem po novem treba naročiti, da sploh odprejo, pri Mari proces, če odštejemo ponedeljek in torek, teče brez zapletov. Kuhinja gre po starem, kot se za okolico prestolnice spodobi, le malce je prenovljena, na krožnike ves čas dodajajo zelišča in cvetlice.

Tudi vinska karta, bolje vinski del menija, ima še staro zasnovo, a na srečo imajo tablo, kjer je z belo kredo zapisan zanimivejši del vin na kozarec. Tako smo najprej pili Agroindovo penino iz zelena in hip zatem že dobili Reyino (Maksimiljan) zvrst briških belih sort. Vino iz Kozane stane več kot poštenih osem evrov za liter. Med odprtimi, hišnimi vini so še ritoznojčan Vila platana, Reyin cabernet sauvignon, refošk iz koprske kleti, Božičev cviček in obe osnovni radgonski penini. Reya prispeva tudi steklenice sivega pinota, chardonnaya, sauvignona in merlota, Vina Koper pa rumeni muškat. Pozneje, ko smo odkrili omenjeno tablo, na kateri so bili Burja, Četrtič, Santomas, Ščurek itd., smo naročili izjemno malvazijo Korenika&Moškon, pri glavni jedi pa še vipavski modri pinot Tilia.

Narezek s kraškim pršutom, panceto in domačo klobaso s hrenom Foto: Miha First

K hrani. Domači narezek je pri Mari sestavljen iz kraškega pršuta, pancete in domače klobase s hrenom. Čeprav, kot je opozoril gospodar, je maj mesec brez črke r v imenu, v teh mesecih pa se hrena ne bi smelo jesti. A se nismo dali, zunaj je temperatura padla pod deset stopinj, utrgal se je oblak, v bližnjem gozdu je nekajkrat treščilo, mi pa smo ob mesninah in hrenu dobili dve vrsti sira s tartufovim oljem, olive in okrasje, ki ga je mogoče pojesti: žajbelj, drobnjak in rukolo. Simpatičen uvod.

Pri Mari imajo res lep vrt, ki se razvije v grič, poln zanimivih kipcev, in ga iz zgoraj opisanih nevihtnih razlogov nismo užili. Smo pa dobili špargljevo juho, s katero so premagali vso letošnjo konkurenco, ki smo jo poskusili. V Gostilni pri Mari natočijo veliko porcijo juh, ki so očitno zelo vroče. To naj bi dokazovalo, da razumejo kuhanje, in podobno je bilo z govejo juho, ki so jo tistega dne pospremili z rezanci. Velika in vroča se je počasi hladila.

Špargljeva frtalja

Ko je nevihta prešla v fazo, da so debele kaplje padale vodoravno, smo se lotili toplih predjedi. Preskočili smo jurčke na žaru, domače njoke in testenine s čemažem ter raje vzeli frtaljo s šparglji. Odlična, pravzaprav izjemna odločitev, o malvaziji, ki je spremljala toplo predjed, pa smo tako ali tako že vse povedali.

Cene pri Mari so znosne, kosila s štirimi jedmi so po 14 ali 15 evrov, a ne za naše omizje, ki rado naroča posebej in išče hišne ter lokalne specialitete. Recimo svinjska rebrca v belem vinu z medom in žajbljem, ki so jim priložili sirove štruklje in pražen krompir, pa še popečena koromač in korenje. Samo rahlo nasitna kombinacija zanimivih okusov in njih povezav. Podobno kot žrebičkova taljata s staranim nanoškim sirom na treviškem radiču. Stara navada, železna srajca je bilo dejstvo, da so na mizo brez vprašanj vsem prinesli še mešano solato. Stara navada pa je tudi večji del menija glavnih jedi, kjer še vedno dobite tisto, kar ljudstvo ob nedeljah najraje malica: ocvrt piščanec, puranov file, ljubljanski zrezek, krače, pečen svinjski vrat, telečja pečenka, svinjski file, postrvi, kalamari in morski list, ob biftekih pa krimski medaljon s pršutom, jurčki in sirom. Sliši se nasitno, kajne?

Žrebičkova taljata na radiču Foto: Miha First

Ob sladkem dišečem (in še kak pridevnik bi lahko našli) tramincu Vila Platana smo razmišljali, da bi pomalicali še hišno omleto s sadjem in  smetano ali vsaj kakšne palačinke. Pa so nas napotili na jagodno pito z rabarbaro in na češnjev štrudelj. Vse smo pomalicali brez nezgod, čeprav bi veljalo češnje naslednjič, preden gredo v peko, očistiti pešk.

Nevihta se je počasi spremenila v deževen večer, dolenjski sadjevec na koncu pa vseeno ni bil tako močan, da bi oviral pot v dolino.

Pita z jagodami in rabarbaro Foto: Miha First

Povzetek

Gostilna, ki se vse bolj odpira tudi gostom iz Ljubljane, menda tudi zaradi angažmaja na Odprti kuhni. Ponujajo povsem običajne jedi, ki se v naših krajih rimajo na nedeljska kosila, a jih pripravijo zanimivo, več je začimb, več svežih zelišč in zelenjave.

Vinska karta, kot je zabeležena v tiskanih edicijah, ni nič posebnega (Vila Platana, Maksimiljan Reya, Vina Koper, Radgona, Agroind). Ko dodajo na tablo napisane vipavske in briške kapljice (Ščurek, Burja, Tilia…), je ponudba zelo drugačna.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.