Primož Lavrenčič - Burja: vina, ki zvenijo kot underground rock

V naših zapisih smo spoznali in pisali o mnogih iz teh krajev in glede na pot, po kateri gredo ljudje v Vipavski dolini, se razvoj doline še ne bomo kmalu ustavil. Tokrat smo obiskali Primoža Lavrenčiča, ki je bolj kot po svojem znan po imenu Burja, prej, ko je še delal z bratom, pa je slišal tudi na ime Sutor. Na dan, ko je bilo v Vrhpolju že veliko sonca, burje pa skoraj nič, smo postavili kozarce na mizo v velikem skladišču in začeli poslušati enega najbolj podkovanih vinarjev pri nas.

Primož se je rodil leta 1972, kar je, mimogrede rečeno, eden najslabših vinskih letnikov v Evropi. Kljub temu se je pri devetnajstih posvetil vinarstvu: "Odločil sem se, da grem študirat agronomijo, in takrat se je začela vinska zgodba, ki smo jo peljali z očetom in starejšim bratom," pravi Lavrenčič.

Vrnitev k starim navadam

Začel se je srečevati s tistimi, ki so vino poznali najbolje, prvi od zamejskih vinarjev, s katerim se je spoznal, je bil Edi Kante, sledila sta Joško Gravner in Benjamin Zidarich. "Pri njih sem videl, da se je treba z delom v vinogradu vrniti, zmanjšati obremenitve trt, tla obdelovati manj intenzivno, se posvetiti lokalnim sortam, povečati gostoto sajenja na hektar in uporabljati manj intenzivne gojitvene oblike. Delali smo dobro, ne nazadnje smo dobili prvo zlato Decanterjevo nagrado za suho belo vino v Sloveniji – to je bil chardonnay 2006."

Sutor je bilo in je še ime za klasična, uglajena, izpiljena "francoska" vina, Primož pa se je medtem začel spraševati, kako naprej. "Začel sem si postavljati nove izzive, ki sem jih videl predvsem v ekološkem vinogradništvu, lokalnih sortah in morda bolj ekstremnem, tradicionalnem kletarstvu."

Nastalo je posestvo Burja

Pustil je službo, bil je asistent na Biotehniški univerzi v Ljubljani, raziskovalec na Kmetijskem inštitutu in nato še na novogoriški univerzi. Moral se je odločiti, ali bo dober profesor ali dober vinar. "Z bratom sva si kmetijo razdelila, od tam sem dobil prve svoje tri hektarje vinogradov – to sta modri pinot ter mešani vinograd rebule, malvazije in laškega rizlinga, ki gre v belo Burjo. Potem sem takoj dokupil še slaba dva hektarja vinogradov s starimi trtami malvazije ter nekaj rebule in laškega rizlinga, ki prav tako sestavljajo belo Burjo."

Sam je nasadil še nove vinograde zelena in malvazije, iz katerih prideta vini linije Petite Burja. Ko bo ta malvazija stara kakšnih 10, 12 let, bo šla prav tako v belo Burjo, v "osnovni" liniji bo ostal le zelen. Načrti Primoža Lavrenčiča so jasni, a teren vsega seveda ne dopušča: "V popolnem svetu bi delal le dve beli Burji, z dveh leg, eno iz vinograda v Orehovici in eno iz vinograda v Podragi."

Prvi vini, ki ju je napolnil na svojem, sta bila bela Burja in modri pinot 2009. Lahko bi rekli, da je začel z vinom delati povsem po svoje. Rad improvizira, čeprav ni ekstremist: "Če bi bil glasbenik, ne bi bil ne etno ne eksperimentalni jazz, še manj Damjan Murko ali Modrijani. Bil bi kakšen underground rock, recimo Lou Reed." In če se s primerjavami iz glasbene scene vrnemo na vinsko, lahko ob pogovoru ugotovimo, da sta Primožev navdih, celo bolj kot slovenski vinarji, Le Due Terre iz Prepotta in Vignai di Duline iz San Giovanni di Natisone.

Zelen, vipavski posebnež

Primož Lavrenčič je, malo zaradi študija, malo zato, ker ga stvari zanimajo, velik poznavalec vipavskih vinskih sort in to se seveda pozna pri njegovi pridelavi vin. Tudi svojo malo degustacijo med sodi smo začeli z avtohtono domačo sorto. Natočil je zelen 2014: "Tipičen zelen, eden najlepših, kar sem jih naredil, pa čeprav je bil slab letnik. Ima le 11,5 alkohola, obenem pa ima lepo aromatiko in taka vina so zdaj moderna, prodal bi ga lahko ogromno, če bi ga imel," se pohvali vinar, ki je bil nekaj časa tudi predsednik konzorcija zelen.

Na Vipavskem je kakšnih 60 hektarjev te sorte, a je gre veliko tudi v odprto vino, tako da ga imajo 20 tisoč steklenic na leto. "Če bi ga imeli dvakrat toliko, bi ga verjetno še vedno zlahka prodali, saj je zelo zanimivo vino tudi za tujino. Zanimivo je, ker ga ne moreš primerjati s praktično nobenim drugim vinom, po aromatiki mu je še najbližje viognier."

Ob zelenu je v Vipavski dolini še nekaj lokalnih sort, pravzaprav se jih je ohranilo največ v primerjavi z drugimi vinorodnimi kraji v Sloveniji. Vzrok je po Lavrenčičevem mnenju preprost: "Tukaj so prvi cepili trto. Takoj po napadu trtne uši konec 19. stoletja, ko so začeli stari vinogradi propadati, jim je s hitrim cepljenjem uspelo rešiti veliko starih sort. So pa to majhne količine in površine, pinele je približno toliko kot zelena, klarnice le dobrih deset hektarjev, poljšakice in drugih pa še manj." Je pa v tem primeru še veliko neizkoriščenega potenciala.

Bela Burja, potomka belega vipavca

Nekaj gotovo tudi v zvrsteh, kot je Primoževa bela Burja, ki naj bi imela korenine v belem vipavcu, katerega sestava ni bila nikoli zapisana. "Lahko sklepamo iz nabora sort, ki so jih imeli na voljo recimo v 19. stoletju. Zelo verjetno so v vino zmešali vse, kar so imeli v vinogradu. To pa tudi pomeni, da se je ta beli vipavec spreminjal od vinograda do vinograda, od kmetije do kmetije," meni vinar ter dodaja, da so bile osnove belega vipavca rebula, malvazija, laški rizling, pinela in zelen, ker so bile te sorte najbolj razširjene, potem pa so dodajali še razne manj znane lokalne sorte.

Prisiljeno sajenje rdečih sort na Vipavskem Po drugi svetovni vojni je plansko kmetijstvo tudi v vinogradništvo prineslo mnoge spremembe in dekret je bil, da se izbor v Vipavski dolini spremeni predvsem glede rdečih sort. Zdaj se mnogi s tem ne strinjajo, takrat pa je bilo določeno, da se na teh terenih sadi cabernet sauvignon in merlot, ki ju prej nikoli ni bilo v Vipavski dolini.

"Konec osemdesetih so 90 odstotkov rdečih sort predstavljali cabernet, merlot in barbera, stare pa smo pozabili. Pri tem je treba poudariti, da je bilo v teh krajih nekoč rdečih sort le deset odstotkov. Potem pa so se kar tako počez odločili, da bodo bela vina na Štajerskem, na zahodu pa rdeča," razlaga Lavrenčič in se sprašuje, ali je v dolini sploh smiselno pridelovati rdeča vina. Sam pridela kakšnih tisoč litrov rdečega na leto, gre za Burjo Reddo, v kateri so pokalca oziroma schiopettino, refošk in modra frankinja.

Kaj pa modri pinot, vino, ki ga hvalijo celo v Burgundiji? "Modri pinot niti ni rdeče vino, bolj belo, preoblečeno v rdeče. Razmišljam o tem, da bi zasadil še en vinograd modrega pinota na Vrheh, na 500 metrih nadmorske višine. To bi bil zanimiv projekt," pravi Primož.

Ko se biodinamika sreča s tehnologijo

"Eko certifikat sem dobil že leta 2013, zdaj grem v biodinamiko. Pivci tega ne bodo opazili, verjetno je bolj opazna razlika pri preskoku iz konvencionalne v ekološko pridelavo kot pa pri preskoku iz ekološke v biodinamično," misli vinar in poudarja, da ne ekološka ne biodinamična pridelava ne pomenita samodejno maceriranih, oranžnih vin.

Ne prvi ne drugi certifikat od vinarja namreč ne zahtevata maceracije. "Bela Burja je od letnika 2011 tudi do osem dni na tropinah, pa nima intenzivne oranžne barve. Bistvena razlika je v tem, da jaz maceracijo začnem pri osmih, devetih stopinjah Celzija, ker se pač ne strinjam s principom, da temperature ne bi smel nadzorovati. Tudi biodinamika po mojem mnenju tega ne prepoveduje."

Nova klet in prašiči

Primož bo določene biodinamične kriterije zadovoljil tudi s tem, da bo na kmetijo pripeljal prašiče, verjetno krškopoljske. In ko smo ravno pri načrtih, nova klet bo v dolini Pasjega repa. Širil se bo samo še za 3.000 litrov oziroma 4.000 steklenic na leto. In podobno bo pri vinogradih. Zdaj ima Burja sedem hektarjev vinogradov, načrtujejo še tri. "To so številke, ki jih lahko osebno še obvladuješ," meni vipavski vinar.