Emilija Pavlič – za otroke kuha zdravo

Tako je dejala v enem izmed intervjujev Emilija Pavlič, ki se je že pred mnogimi leti odločila, da bo poskušala ljudi naučiti, kako je treba kuhati za naše otroke. Tudi zato je naša tokratna intervjujanka Emilija Pavlič ( www.emilijapavlic.si/) spisala knjigo Za otroke kuhajmo zdravo. In ta knjiga, to že moramo reči, ni »le navadna kuharska knjiga«. Če bi bila namreč slaba, potem knjige, po izboru Gourmand World Cookbook, ne bi uvrstili med osemnajst najboljših v dveh kategorijah (Otroci in družina – 11. mesto ter Zdrava prehrana – 13. mesto).

In če bi bila knjiga Za otroke kuhajmo zdravo zares zanič, potem je kupci ne bi kupovali. Vendar to kuharico kupujejo (njena cena je 21 evrov, če se ne motim), saj je morala pred kratkim knjiga že v (obogateni – priložena je tudi cede) četrti ponatis. In če bi bila knjiga slaba, potem prof. dr. Dražigost Pokorn o knjigi ne bi napisal takole: "Kuhinja Emilije Pavlič temelji predvsem na mediteranski kuhinji, ki velja danes za eno izmed najbolj zdravih kuhinj v Evropi." Sploh pa je najboljše, da svojo knjigo podrobneje predstavi kar avtorica sama.

Pozdravljeni, drage bralke in bralci. Pa smo prišle tudi kuharice na vrsto, da kaj povemo, kaj napišemo. Da z lepo besedo in dobro hrano polepšamo dan velikim in majhnim, revnim ali bogatim. Smo kuharice za nahranit ljudi vsak dan, iz leta v leto in so kuharice za »hai« kuhanje. Na opravljeno delo in prehojeno pot sem ponosna zato, ker sem svoje znanje gradila na spoštovanju do ljudi, še posebno do otrok in mladine. Želji po ohranjanju naravnih dobrin in tradicije. Mogoče me je prav to vrglo na površje.

Res je, moja knjiga oziroma kuharski priročnik, ki ji je priložena tudi brezplačna zgoščenka, stane samo 21 EUR, kot ob prvem izidu. V kratkem bo na voljo tudi v angleškem jeziku. Na zgoščenki, ki jo kupcem podarim, je celotno besedilo knjige: nasveti, jedilniki za vsak dan in vsi recepti iz jedilnikov. Razlog, zakaj tudi na CD –ju je bil, da bi mladi knjigo brali tudi na računalniku in se tako učili tudi kaj skuhati. To je moja velika želja – NAUČITI MLADE KUHATI. Da ne bi bili toliko odvisni od staršev in od industrije, da bi se tudi kuharsko opismenili.

Ko bralec prebere nasvet »nikdar segrevajte olja, ampak suho ponev, šele nato dodajte olje in v hladno olje, ki ni več hladno, ker je dno že toplo, dodajte jajce - na oko«. Ta teden, ko odgovarjam na tale vprašanja, je teden boja proti raku. Naj bo tale intervju moj prispevek, da nikdar in za nikogar ne kuhamo na zažgani maščobi. Takih nasvetov je v knjigi veliko in vsi sestavljajo celoto zdravega kuhanja. Knjiga ni samo za otroke, njim sem jo samo posvetila. Njena uporaba je namenjena vsem generacijam. Vesela sem, če mi jo kdo kupi, pa tudi pohval in nagrad, ki jih dobivam. To je lep občutek. Ko sem prejela sporočilo, da sem prejela nagrado v svetovnem merilu, je bilo zame veliko priznanje.

Mnogi mi pravijo, da mladi moje besede vzamejo resno, da imam nanje velik vpliv. Iz tega izhaja tudi moja velika želja, ki jo sedaj prvič povem. Že dolgo si želim, da bi vsak šolar imel moj priročnik in zgoščenko. Kot učbenik za gospodinjstvo in potem kot kuharico. Prav iz tega razloga v knjigi nimam nobenih reklam, nobenih sponzorjev. Upam, da bo mojo željo prebral tudi minister za šolstvo.

Emilija, po povedanem o knjigi, upravičeno sklepam, da ste se vi že desetletja pred »obdobjem slavnega tv-kuharskega mojstra Jamieja Oliverja«, resno lotevali zdrave prehrane za otroke. Vem, da ste bili 25 let glavna kuharica v vrtcu Semedela pri Kopru, zato verjetno še danes zlahka ocenite, kakšna je prehrana v naših vrtcih in šolah ... Bi še posebej opozorili na kakšne napake, ki jih delajo »šolski kuharji«?

Zelo sem vesela, da je kuharski mojster Jamie Oliver tako osvojil mlade. Mislim, da se boriva za enake cilje. Iskreno ga občudujem in mu želim, da bi nadaljeval zastavljena prizadevanja za zdravo prehranjevanje otrok in mladine. Ni lahko premakniti miselnost nekaterih odraslih, ki v svojem imenu in za svoje interese ne dovolijo sprememb na bolje. Tudi kuhati je treba znati, ne samo računalnika, tujih jezikov, varne vožnje. Čeprav sem že nekaj let v pokoju, spremljam prehrano otrok. Biti kuharica v šoli ali v vrtcu je prav posebno poslanstvo. Otroci so krasni gosti.

Škoda, da nekatere kuharice kuhajo za otroke preveč po gostinsko. Vendar od njih ni veliko odvisno kakšna je prehrana otrok na šoli ali v vrtcu. Kuharice so le izvajalke nalog nadrejenih, to je vodje prehrane in ravnateljice. Premalo je konkurence. Za goste v restavraciji se je treba dokazovati s kvaliteto, da bodo zopet prišli in da bo hotel poln. Otroci pa jedo v jedilnici in starši plačajo. Če je dobro ali pa ne. Že več kot 20 let opažam, da se ritem hranjenja v šolah ni prav nič prilagodil potrebam otrok. Malica je prepozno in premočna, kosilo prezgodaj in preobilno. Ker se najedo malice, gre pri kosilu veliko hrane v pomije, pravijo kuharice.

Kaj tega res ne more nihče spremeniti? Preveč je industrijske hrane. Še vedno je skoraj vsak dan meso, vsak dan nepotrebna juha. Namesto juhe jim bi raje dali vodo, vodo iz pipe. Preveč je čaja, čaj mora narediti dolgo pot skozi ledvice, preden pride na cilj. Premalo je tudi dobrega mleka. Kuharicam pa priporočam, da otrokom večkrat podarijo prijazno besedo in nasmeh.

Emilija, spomnim se vas po vaših radoživih nastopih pred tv-ekranom. Čeprav teh oddaj v naši Ljubljani, žal, v zadnjem času ni več zaslediti … In od takrat mi je ostalo v spominu, seveda tudi ob vašem prisrčnem primorskem nastopu, vaše opozarjanje na nekaj osnovnih kuharskih zakonitosti. Med njimi sem si za vse večne čase zapomnil naslednje: morske ribe je treba umiti v slani vodi; segreti je treba ponev in ne olja; jedi dajemo v hladno pečico … Emilija bi lahko, prosim, za naše bralce podali še kakšen uporaben nasvet?

Seveda vam bom še marsikaj razkrila, da boste povedali še drugim. Včasih mi kdo reče, ti Emilija pa vse poveš. Ja, jim odgovorim, kaj bom znanje nesla v grob. Ko povem, naredim v glavi prostor za novo idejo, nov načrt.Ko sem pisala mojo knjigo, sem recepte pisala z vsem spoštovanjem do tistih, ki bodo po njih kuhali. Da jim bo uspelo, sem si želela. In ne s figo v žepu. Ta iskrenost se mi sedaj obrestuje.

Torej, zelenjavo kuhajte v malo vode ali v sopari. Posolite jo šele na krožniku. Kuhajte le kratek čas. Ostati mora zelena, da ohrani svoj značilni vonj in okus. Ljudje jo povečini predolgo kuhajo potem pa še s paličnim mešalnikom »zmučijo«. To je po moje največji razlog, da jo otroci zelenjave ne marajo. Torej je napaka odraslih in ne otrok. Paličnjak je potrošniška modna muha in ga odločno odsvetujem. Namesto njega, naj bo navadna ročna tlačilka ali ročna pasirka. Moka naj bo čim bolj temna, vedno jo pred uporabo presejte. Ko kakršno koli konzervo odprete, takoj iztresite vsebino v kozarec. Na vsakem industrijskem živilu je napisan rok trajanja, zato naj ostane vedno v originalnem pakiranju. Prehranski dodatki slovenskim otrokom še niso potrebni.

Odlično. Iz enega intervjuja, mislim, da ste ga podali za revijo Jana, mi je pa ostalo v spominu, da ste dejali, da boste banane jedli le takrat, ko vam jih bo predpisal zdravnik … Očitno je, da ste velika zagovornica uživanja hrane, ki raste v Sloveniji, na naših tleh ... In še dodatno vprašanje, ob pripravi na tale intervju sem nekje prebral, da ste izjavili, da ribjih in piščančjih palčk ne bi postregli niti svojemu psu kaj šele svojemu otroku … Nasploh veljate za veliko nasprotnico že pripravljene, instant, hrane …

Kar sem rekla sem rekla in za mojimi besedami trdno stojim. Ne, ni me zasvojilo potrošništvo. Se ne pustim voditi po napačni poti. Upiram se kolikor se le morem. Ne samo banane, še marsičesa ne kupim, n.pr. prehranskih dodatkov, konzerv, salam, paštet. Niti, če mi dajejo zastonj, ne vzamem. Na leto pojem največ tri sladolede. Iščem le domačo »robo«, hrano, ki raste tu. Največ zaradi nepotrebnega transporta. Iščem čim bolj »divja« živila, odvisno od letnega časa.

Nekateri ljudje pa se obnašajo kot da so slepi in gluhi. Nočejo videti niti slišati, da so šle vremenske spremembe že čez prag in da se je treba takoj odločiti kako in kaj. Kuhati doma, kuhati eno »rihto« za obrok in tako znižati porabo elektrike, vode, smeti. Po svojih močeh podpreti ekološke kmete, ekološke kuharice pa bolje plačati, ker je zahtevno, ročno delo.

Zagotovo pa vem, da bi svojemu otroku z veseljem postregli vodo. Vaše besede: »Voda, voda, voda. Pijmo vodo. Otroci naj pijejo vodo. Pa ne vsako ustekleničeno mrtvo vodo. Tista iz pipe bo kar dobra.« Vaš dodaten komentar? Kaj naj torej pijemo ljudje, naši otroci? Sokovi niso zdravi, jih vi sami ne priporočate? Tako kot ne priporočate alpskega mleka. Zakaj že?

Bojim se dneva, ko ne bom več smela piti vode iz pipe. Vem, da bom jokala. Voda iz pipe mi pomeni nekaj tako dragocenega, tako pomembnega za moje zdravje, da jo hitim piti. Z njo varčujem na vsakem koraku. Ker celo življenje pijem vodo, ne uporabljam skoraj nobene kozmetike. Kozmetika je nepotrebni strošek v družinskem proračunu. Tudi klor v vodi me ne prestraši, da bi kupovala ustekleničeno. Kdor misli, da je ustekleničena nedolžna, se zelo moti. Mnogi ljudje, tudi menagerji, so slabe volje, ker so žejni navadne vode iz pipe. Otroci so tudi željni vode, žal jih malokdo sliši. Pogosto so bolni, ker spijejo premalo vode iz pipe. Doma in v vrtcu, šoli kuhajo čaj, namesto, da bi jim dali veliko vode za žejo.

V bolnicah, domovih za ostarele delajo iste napake. Čaj na čaj. Koliko energije porabijo kuharice za kuhanje, hlajenje, pomivanje. Ojoj, ojoj, kar verjeti ne morem, da celo izobraženi ljudje ne upoštevajo resnične potrebe ljudi in opozoril iz narave. Umetni sokovi niso zdravi, to pravim. Sadni sok pa le včasih, ampak le če je 100% . Ne nektar, ker je v njem le polovica naravnega deleža.

Alpsko mleko odsvetujem zato, ker razmišljam s svojo glavo in ker nisem lena. Dvakrat na teden grem po naravno mleko. Ko je vročina, ga prinesem domov v hladilni torbi in se mi nikdar ne skisa, ker ne pretrgam hladilne verige. Pa še veliko cenejše je od trajnega – alpskega. Le malokdo prebere deklaracijo. Če bi jo, bi se malo zamislil, saj je segreto na ultra visoki temperaturi. Koliko je to, prosim? Zakaj ni napisano bolj točno. Piše, da ga ni potrebno hraniti v hladilniku ampak le na sobni temperaturi. Kaj je sploh v njem, da se na vročini ne pokvari, je treba vprašati modreca.

Še to, odrasli, posebno babice in dedki, pogosto obdarujejo otroke s čokolado, jim kuhajo kakavček, že majhnim ponujajo pravo kavo, kuhajo močne čaje. Vse to so poživila za odrasle, otroke pa že mlade zasvojijo: teobromin, tein, kofein. Ko se postavim z mojo filozofijo na stran otrok, mi kdo reče, to imajo otroci radi. Mi lahko kupimo kar želimo. To me zelo žalosti, ker poznam že veliko srednješolcev, ki ne morejo začeti pouka, da ne popijejo veliko kavo in pojedo veliko čokolado. Zato v mojih receptih ni čokoladnih peciv, v nobeno jed ne dodajam prave kave in alkoholnih dodatkov. Tudi za darila teh reči ne kupujem.

Emilija, iz vaših besed je razbrati, da dobesedno živite za kuhanje. Kaj bi ob koncu tega našega kratkega intervjuja povedali ali svetovali našim številnim bralcem?

Bralcem pa svetujem, naj si začrtajo lastno pot prehranjevanja in na tem vztrajajo. Čeprav ne bo vedno lahko. Zagotovo jim bodo sledili tudi otroci. Veliko nasvetov za preprosto in zdravo kuhanje bodo našli tudi v moji knjigi in na zgoščenki. Z nakupom bodo podprli moj projekt »ZA OTROKE KUHAJMO ZDRAVO«, za kar se jim že v naprej iskreno zahvaljujem. Skupaj bomo naredili več, kot bom sama.