Za koliko denarja bi ogrozili svoje zdravje?

Seveda so službe, v katerih ljudje vsak dan ogrožajo svoje zdravje in življenje in morda se vam bo zatorej zdelo neprimerno, da ponovno pišem o manekenskem svetu. Ne morem si pomagati. Po eni strani se mi zdi, da izdajam samo sebe in svoja prepričanja, življenje, ki sem ga nekaj časa celo z veseljem živela.

Po drugi strani pa si rečem, da sem očitno postala ena izmed zagrenjenih izobčenk modnega sveta in bi rada neskončno dolgo in grdo govorila o njem. No, tako hudo prav gotovo ni, a vseeno je pametno, če kdo kdaj o teh stvareh spregovori, saj drugače postanejo tabu tema in dobijo imidž nečesa krasnega in z izjemo redkih izbrancev nedotakljivega, kar pa sploh ni!

Kot o tem, da kot model velikokrat sploh nisem vedela, koliko sem bila za posamezno modno revijo ali fotografiranje plačana in kolikor vem, tega do zadnjega trenutka ni vedela niti moja agentka, ker naj bi se še pogajala za mojo ceno. Mojo ceno, ki jo je s sedemdeset evrov zvišala na petinsedemdeset, ali pa včasih celo znižala. "Call me crazy", ampak težko je imeti dobro pogajalsko izhodišče, ko pa je ena izmed tvojih manekenk že oddelala delo, za ceno katerega se šele pogajaš. Seveda nismo nikoli nič pripomnile, saj si v Sloveniji, na tako majhnem trgu, lahko prav vesel, da delaš. No, vsaj tako so govorili. Nekajkrat smo se združili vsi, ali vsaj večina modelov modne agencije, in zahtevali pojasnila, a ti pogovori so se vedno končali obrnjeni v drugo smer. Napačno smer. Agentje so vedno imeli svoje (tehtne?) razloge, zakaj ne opravljajo svojega dela tako, kot je treba, in stvar obrnili tako, da je nam eksplodirala v obraz. Obraz, ki prinaša denar. Njim in nam.

Koliko, pa je že druga zgodba. Velikokrat sem odšla delat zastonj. Zakaj? Takrat sem si rekla, da zaradi izkušnje in zaradi možnosti, da bom, če se bom na modni sceni dovolj pogosto pojavljala, dobila tudi nekaj resnih poslov. In te sem tudi dobila. A vseeno ne v tako enormnih zneskih, o katerih se je govorilo, da jih dobivajo dekleta v Sloveniji.

Toliko, da je bilo manekensko delo primerljivo z nekim malo bolje plačanim študentskim delom. Se hecam? Seveda se, oziroma se tudi ne. Kakšna kampanja je bila vredna tudi tisoč evrov, ampak koliko kampanj pa lahko narediš v enem letu v Sloveniji? Ali celo v eni življenjski dobi manekenke? Toliko, da ni vredno stradanja, uničevanja telesa in samopodobe, verjemite mi!

Ko takole razmišljam, ugotavljam to, kar ste morda mnogi že ugotovili. Imam smešen in precej nenavaden odnos do modnega sveta. Kot nek "love-hate" odnos. Včasih se počutim, da sva jaz in slovenska modna scena kot dekle in fant, ki svojo partnerico pretepa in zlorablja. Zdaj sta noro zaljubljena in srečna kot še nikoli, jutri pa se vse sprevrže v pravo nočno moro.

Kaj pa vem, do naslednjič se morda spet pobotava …