Janez, kaj je to ofsajd?

Iranske ženske so navdušene. Spet se jim bo namreč ponudila možnost, da bodo sedele na tribunah štadionov. To, kar jim je sicer prepovedano od leta 1979. Kajti po mnenju verskih voditeljev je popolnoma neprimerno, da bi ženska gledala moško telo na nogometnem igrišču. Toda iranske ženske se ne dajo. Tako fanatične navijačice so, da se preoblačijo v moške, le da bi se pretihotapile na štadione. O čemer so posneli tudi film. Ker mednarodne nogometne organizacije prepovedujejo kakršnokoli diskriminacijo, je velika verjetnost, da bodo navijačice med prvenstvom lahko sedele na tribunah. Ter se tako pridružile armadi pol milijarde aktivnih športnih navijačic po svetu.

Iranke se bojujejo za osnovne pravice. V nečem pa so jim kljub vsemu podobne tudi slovenske navijačice. Tudi tu ženske skušajo moškim dopovedati, da so pri gledanju nogometa enakopravne, ne pa le objekt mastnih moških vicev, recimo ko mož vpraša ženo, ali je na tekmi že padel kakšen gol, pa mu odgovori, da oba še stojita. In da nogometa ne gledajo, ker jim je všeč Ronaldo, kakor so zmotno prepričani slovenski moški in iranski ajatola. Nogometne navijačice gledajo šport zaradi športa. Za Euro 2012 napovedujejo, da bo med navijači Nemčije in Italije kar polovica žensk. Ženskam ni težko napolniti štadiona: ko so lani zaradi pretepov moškim navijačem prepovedali vstop na stadion turškega Fenerbahčeja, se je tja zgrnilo 41.000 ženskih navijačic, ki so priredile pravo tekmovalno vzdušje in se ob tem neizmerno zabavale.

Vprašanje je seveda, ali bi Slovenke napolnile štadion prve slovenske nogometne lige. Verjetno ne, ampak ne zato, ker jih ne bi zanimal nogomet, pač za zato, ker imajo rade le dober nogomet. Evolucija slovenskih navijačic se je začela z uspehi slovenske reprezentance. Sprva je bilo tako, da so ženske po "sili prilike" sledile nogometu skupaj s svojimi partnerji. Pač tako, kot fantje in možje skupaj z ženskami hodijo v kino gledat romantične komedije in politiki svoje žene peljejo na koncert Jana Plestenjaka. Samske ženske pa so ugotovile, da je skupinski ogled tekem v bifeju idealna priložnost, da jih ogovorijo moški. Kajti le po zmagi podkrepljeni z nekaj pivi so Slovenci dovolj samozavestni, da v lokalu ogovorijo neznanko.

V začetku je bilo res tako, da so fantje dekletom razlagali pravila zlatega gola. Po letih uspehov reprezentance pa so Slovenke spoznale, da je nogomet lep šport. Da nastopajo moški, ki kažejo noge, ki niso bele in rahitične; da je dinamičen, če se ne igra luzerski bunker; da se ob gledanju tekme lahko sprostijo, se zderejo, poveselijo in zjočejo, ne da bi jim moški očitali, da so babe, saj oni počnejo natančno isto. Odlepile so se od moških navijačev in začele uživati zaradi športa samega. In ne gre dvomiti, da vse vedo, kaj je prepovedani položaj. Tako ni nič nenavadnega sms komunikacija med prijateljicami: "Ej, stara, a si videla ta gol?" "Jep, stara, vrhunski. Samo se mi zdi, da Španci pa letos ne bodo prvaki, čudno taktiko imajo, zdijo se izigrani. Pa še Puyol in Villa jim manjkata."

Se pa navijačice v nečem razlikujejo od navijačev: zanje nogomet ni usoden. Moški ob porazu javkajo, se živcirajo, so tečni in nerazpoloženi, najraje bi razbijati izložbe, pretepali nasprotnike in se do onemoglosti napili. Ženske pa le skomignejo z rameni in gredo naprej pomivat posodo.