"V tako cerkev ne morem verjeti."

Gušto je v prejšnjem delu župniku Bonifaciju iz ogorčenja nad udobjem, ki ga uživa, po tleh vrgel kosilo. Meni, da se cerkveni veljaki ne bi smeli mastiti, medtem ko je na svetu toliko lačnih.

Gušto je spoznal, da je škof Alojzij po Markovem evangeliju hudičev služabnik, saj živi v izobilju, posledično pa je Guštova vera skrhana. Naredil je napako, ker je evangelij, ki ga je našel v križu, predal škofu, saj ve, da bo cerkev zdaj uničila dokaz. Gušto ne more verjeti v tako cerkev.

Ko mu Bonifacij predlaga, naj mu da zaklad, ki ga je našel, se Gušto razburi, da so vsi isti in odide.

Zala Toniju še vedno ne verjame, da je iskren z njo, kot tudi ne verjame, da ni bil on tisti, ki je ukradel križ. Toni se je sicer medtem odločil, da bo ostal v Štorijah in stal Zali ob strani, a ga Zala zavrne. Posledično se Toni spre še z očetom Markom, ki mu reče, da ga noče več videti, saj je izdal družino, zato si Toni premisli in se poslovi od mame Zorice in odide na naftno ploščad.

Marija medtem prispe nazaj v Štorije, utrujena od turbulentnega leta, dejstva, da so ji na letališču v Benetkah izgubili prtljago, v kateri so bila darila, in da se je pokvaril avtobus. Marija je bila v peklu.

Medtem ko si Marija namaka noge v škafu, se sestre spet začnejo prepirati zaradi dr. Selimović, ki še vedno grozi z znanstveno konfiskacijo posestva. Anica Maji in Zali očita, da sta nesposobni, kar Zalo zelo ujezi.

Med sestrami se spet vname prepir, ki ga začasno pogasi Smiljan.

Gušto izve, da se zaradi križa prepirajo Špacapanove sestre, zato spozna, da bo treba vsemu temu narediti konec. Najprej sleče kuto…

… nato pa križ vrže v tolmun, da bi s tem končal vso zlo, ki ga je prinesel.

Guštov podvig vidi Ibro, ki se kot Indiana Ibro pogumno poda v vodo, da bi rešil zaklad.

Gušto se vrne na Gredič in Zali pove, da se je znebil križa.