Tošetova menedžerka Ljiljana Petrović

Kakšni so bili vtisi, ko ste prvič videli film Toše : The Hardest Thing?

Ker sem veliko sodelovala pri snemanju tega filma, dokler je bil Toše z mano, sem ga doživljala drugače. Ko pa sem ga videla na platnu, je bilo to nekaj čisto drugega. Celo meni se je zdelo nekaj čisto novega. Skoraj kot nekaj, kar vidim prvič. Zanimivo je to, da mi je film zelo hitro minil. Ne vem, kako dolg je, uro ali več kot uro. Meni je zelo zelo hitro minilo. Čudno je, da se je isto zgodilo tudi, ko sem ga pogledala drugič. To pomeni, da je film tak, da bo ljudi zanimal in jim bo čas hitro minil ob gledanju tega, kar smo naredili vsi skupaj.

Ali film odraža tisto, kar se je dogajalo na snemanju?

Seveda, to so ljudje, s katerimi smo delali, s katerimi smo se družili, to so ljudje, ki so delali za Tošeta, za svetovno tržišče. In to so ljudje, ki so ga najbolj realno doživljali. Z njim niso bili tako povezani, kot sem bila jaz dolga leta. In neverjetno je, kako so se v tako kratkem času zbližali. To se vidi tudi v filmu. To je prav zares zanimivo.

Kako vam je uspelo spraviti Tošeta v družbo tako pomembnih producentov in skladateljev, ki ne delajo z vsakim, tudi če so plačani za to?

Res je tako. To je neverjetna zgodba. Resnično sem verjela v Tošeta. V bistvu sem vedela, kaj zmore in koliko zmore. In s to vero sem odšla v London in prek nekih svojih znancev in prijateljev prišla do določenih ljudi in sestanek je trajal deset minut. Dojela sem, da k njim prihajajo tisoči in tisoči z nekimi CD-ji. Sama sem prinesla samo izbor posnetkov Tošetovih nastopov na Balkanu. In na kratko sem jim pojasnila, kaj je tisto, kar fant zmore in kaj ima. Kdo je pravzaprav on. In sama sem prekinila sestanek, rekoč, da mislim, da me bodo sami poklicali, ko bodo pogledali posnetke. Zdelo se jim je nenavadno, da nekdo v petih minutah pove, kaj ponuja in gre. Običajno vsi vztrajajo, da stvar pogledajo in ... Pustila sem ji telefonsko številko hotela in jim rekla, da sem prepričana, da me bodo poklicali. In res, menda je bila to dobra provokacija, da so stvar pogledali in res so me čez nekaj časa poklicali. In srečali smo se še isti dan. Potem je Toše prišel z mano in jim pokazal vse svoje odlike. Takoj jim je bil všeč.

So bili v igri še kakšni drugi producenti in kako ste prišli do Andyja Wrighta?

Da, bilo jih je še nekaj. Najprej smo našli menedžment za ves svet. To je bil Brian Taylor. Menedžer, ki je delal s 300 največjimi zvezdami in ima veliko izkušenj. Tako smo najprej uredili menedžment. Vedela sem, da je menedžment tisti, ki pride do producentskih hiš, do producentov, na podlagi tistega, kar sem tudi sama delala. V teh šestih, sedmih letih je bil Toše moj prvi projekt in tudi zadnji. Tako sem razmišljala po svojem občutku, po tem, kako bi ravnala sama. Izkazalo se je, da sem ravnala prav. Potem je menedžment poiskal producente, za katere so menili, da so dobri za to, kar Toše poje. Imeli smo seznam producentov in tega, kar so delali. In potem smo izbrali, da se srečamo z Andyjem Wrightom, Waynom Hectorjem. Z Brownom Livingstonom, basistom Tine Turner, ki je prav tako zelo cenjen producent. Tudi z njim smo naredili dve skladbi, ki pa naj bi jih, na žalost, delali nazadnje, tako da se ta projekt ni nikdar uresničil. Toše je odpel neki demo, sicer pa smo načrtovali, da bo tudi on produciral dve skladbi. Tako je bilo. Od menedžmenta smo dobili to, kar so menili, da Toše zasluži. In kar je najzanimivejše - so to producenti izdajateljskih hiš. Sistem je povsem drugačen kot pri nas. Če imate dobrega producenta, je to jamstvo za produkcijsko hišo, saj produkcijska hiša običajno pozna delo svojega producenta. V tistem trenutku smo imeli celo izbiro, da se pogajamo z založbo Universal, da se pogajamo s Sonyjem ali z založbo BMG. Imeli smo producente iz nekaj hiš, tako da smo imeli povsod odprta vrata.

V filmu je lepo prikazano, kako je bil Toše prve dni snemanja zadržan. Kmalu pa je Andyju premikal prste po kitari.

Toše je sploh zelo spoštljiv do ljudi, ki so uspešni. Takoj pokaže veliko spoštovanje in zelo je zadržan, dokler ne začuti energije. Z Andyjem sta zares imela odlično energijo in mislim, da se je Toše celo zelo sprostil. In Andy mu je dal možnost - Toše mu je bil izredno všeč in to, česar mogoče drugim ne bi dovolil, je njemu dovolil. Celo simpatično se mu je zdelo. Kajti nismo poznali pravil v Angliji. Toše je bil ves čas z mano. Bila sem njegova producentka, izdajateljica, menedžerka. Bila sem pet podjetij v enem. In nisva imela nobenih izkušenj, kako to gre. Nisva poznala pravil. In to je bilo zelo simpatično, to so razumeli in nama vse to dopuščali, celo zelo simpatično se jim je zdelo.

Kakšna bi bila vaša vloga, če bi Toše začel delati z velikim menedžmentom. Bi morali oditi?

Ko sem začela iskati to za Tošeta in delati ta album za svetovno tržišče, ta projekt za svet, sem vedela, da moram Tošetu zagotoviti menedžment, ki je pomemben del nekega projekta. Vedela sem, koliko zmorem sama. Balkan je bil zame prostor, kjer sem se preizkusila. Naprej pa si niti nisem drznila delati, niti nisem hotela tvegati. Toše je bil zelo proti temu. Spominjam se, da pred dvema, tremi leti v Ameriki ni hotel podpisati pogodbe s Sonyjem. Leta 2004 sva imela pogodbo. V New Yorku sva imela sestanek s Sonyjem. A ker bi moral sprejeti povsem drug menedžment ... … da, brez mene. Toše ni želel podpisati te pogodbe, čeprav sem jaz želela, da jo. Tu je bila zdaj situacija drugačna, ker smo bili z menedžmentom delno partnerji in smo tudi mi vlagali denar, tako kot oni, zato sem bila dejansko Tošetova osebna menedžerka. Vse ostalo pa bi delala izdajateljska hiša, producenti in drugi. To se razlikuje od tega, kar sem tu delala sama. V to sem šla zavestno in v oddaji sem tudi rekla, da če imamo nekoga radi, ga moramo pustiti, da gre ali da mu damo možnost, da naredi nekaj več. Meni je povsem zadoščalo, da ostanem njegova osebna menedžerka. Predvsem zaradi njegove gotovosti, saj je bil z mano vse od 21. leta in je bil name navajen in je vedel, da ga bom vedno zaščitila na katerikoli način ali da mu bom dala dober nasvet. In nisem se trudila, da bi vse niti zadržala v svojih rokah, niti tega nisem želela. Predvsem je bila zame pomembna njegova kariera in bila bi zelo srečna, če bi sedela med občinstvom in ga gledala. To je bilo v tistem trenutku zame povsem dovolj.

Torej je Toše poslušal nasvet Andyjevega tonskega inženirja, ki je dejal, da moraš, ko postaneš zares velik zvezdnik, izbrati nekaj prijateljev, ki jim verjameš?

Da. To je tisto, kar je Toše sčasoma dojel. Da tvoji bližnji ali prijatelji ... Toše je bil izredno navezan na družino, družina je bila njegov odličen kritik. In dojel je, kakšna je naša vloga, vloga njegovih najbližjih, tistih, ki jih ima zelo rad, ki so sposobni tudi, da ga pustijo oditi - kot njegova družina, ki je bila brez njega; kot sem jaz želela, da uspe, pa čeprav ne bom njegova menedžerka. Dojel je, da smo ljudje, ki ga imajo radi in mu govorijo resnico. Zakaj je to dojel? Mi smo tisti, ki mu povemo, kaj ni dobro. Vsi drugi ga trepljajo, kako je vse odlično, dobro. Mi pa smo imeli najbolj grobo nalogo: mu takoj povedati resnico. To je dojel in to mu je bilo všeč. Včasih ga je to spravljalo ob pamet, ko pa je razmislil, je vedno razumel, da je to prava stvar in da je to tisto pravo, kar potrebuje.

Kako oziroma kje ste pravzaprav našli Tošeta?

Ne, nisem se ukvarjala z glasbo, živela sem v tujini in imela veliko dobrih prijateljev v tem glasbenem svetu. Veliko mojih prijateljev je ... Bilja Krstić, ki je v Bistrik Bandu, etno ... Da, jaz sem njena botra. Prosila me je, da zanjo naredim nekaj stvari v Grčiji, ker sem imela možnosti. Moj dober prijatelj je bil direktor V2, nekdanje založbe Virgin, in še nekateri. Da ji pomagam pri izdaji albuma. Tako sem začela in prosila prijatelje za uslugo. Za Gorana Bregovića, ki je tudi moj dober prijatelj, sem urejala en ali dva koncerta. Gibala sem se v tem svetu, čeprav nisem delala v njem. Ko sem svojo krščenko že izdala pri založbi V2, je bila na albumu ena makedonska pesem, za katero je bilo potrebno dovoljenje, da je etno pesem. Zato sem odšla v Skopje, da to vzamem, in čisto slučajno mi je nekdo pripovedoval o Tošetu. In bil je petek, lahko sem ostala dva dneva, in ko sem Tošeta spoznala, mi je bil tako všeč - bil je prečudovito bitje in šla sem spoznati njegove starše. Želela sem nekaj storiti zanj in ker se nisem s tem nikdar ukvarjala, so me zelo provocirali, da mi nikdar ne bo nič uspelo. In zame je bil to dovolj velik izziv, da se preizkusim v nečem novem, ker sem rada eksperimentirala. Kasneje pa je moja navezanost na Tošeta naredila svoje. Projekt ni bil več samo projekt, bilo je več od tega. In nekaj novega. In nisem razmišljala ... Ko nek posel dobro poznate, greste po neki poti, tako kot delajo vsi. Če pa ga sploh ne poznate, naredite nek čisto svoj poslovni načrt. Izkazalo se je, da je tako prav.

Kako se je Toše odzval, ko ste mu ponudili, da bi bili njegova menedžerka?

Ne, nisem mu tega ponudila. To se je ... Ni imel založbe, z nikomer ni delal. Neka njegova pogodba se je iztekla nekaj mesecev pred tem in ni vedel kako naprej. V pogovoru sem ga povabila, ker sem v Grčiji v res dobrih odnosih s Phivosom, največjim grškim skladateljem, z Manolisom Vlachosom, enim najboljših producentov. Oni so bili moji dobri prijatelji. Ali na primer George Levendis, ki je producent Whitney Houston, ki je sicer iz Grčije in je takrat tam bival eno leto. To so bili ljudje, ki so bili moji prijatelji izven vseh poslov. Toše mi je bil zelo všeč in povabila sem ga, da mu nekako pomagam. Najprej je šlo samo za to. Kasneje se je pokazalo, da če si nekomu začel pomagati, potem pa ga na tem začetku pustiš, nisi nič naredil. Kot da mu sploh nisi pomagal. Mislim, da je to še večji greh: nekomu dati možnost, potem pa mu nisi več na voljo. Zato sem ostala in začela opravljati to delo.

S Tošetom ste imeli poseben odnos, ki je bil več kot samo odnos menedžerja z glasbenikom. Ste mu na začetku postavili kakšna pravila?

S Tošetom niti pogodb nisva imela. Mislim, da sem edina ... Spominjam se, nikoli ne bom pozabila tistega sestanka v New Yorku z založbo Sony. Ko me je njihov odvetnik vprašal, koliko zahtevam, da bi razdrla pogodbo s Tošetom, in sem mu odgovorila, da jaz z njim nimam pogodbe. In da nimam česa razdirati. Za njih je bilo to šokantno. Nekaj čisto neverjetnega. Vedno sem govorila, da če imajo ljudje boljšo izbiro ali če niso srečni v neki zvezi, poslovni ali kakršnikoli, ta posel ne more delovati, in da bodo slej ko prej odšli. Zakaj bi torej nekoga vezala na nekaj, kar vem, da ne more delovati? Tako sva gradila ta ... Za umetnika je zelo pomembno, da nima obveze, da mora delati to, kar vi rečete, zato ker ima z vami pogodbo. Toše ni bil fant, ki bi prenesel pritisk. Bil je umetnik, ki je imel rad "freedom", svobodo. In jaz sem mu jo vedno dajala. A se je tako postavilo, ker se nikoli ni želel posvečati nekim podrobnostim, ker je to dobro delovalo. Začela sva tako in kar je najpomembneje - če sem mu nekaj rekla ali obljubila, sem to naredila. Tudi, če je bilo to zelo težko, sem to naredila, zato ker sem obljubila. Zelo pomemben je odnos, da se spoštuje to, ker obljubimo drug drugemu. In tako sva funkcionirala. Res pa je, da se je Toše zelo hitro učil. Bil je zelo dober učenec. Znal je zbrati vse informacije in čez nekaj časa sem dojela, da vse to zares zna, čeprav se s tem ni ukvarjal. Tako da je bilo to dobro. Vedno je vedel, da bo to, kar rečem ... Da tako tudi bo. In njegovo vprašanje pred koncertom bi bilo: Povej, bo polno ali ne? In če bi mu rekla da, je vedel, da tako bo.

Je bil v Tošetovi in s tem tudi v vaši karieri kakšen padec, kakšen krizni trenutek?

S Tošetom res nisva imela niti enega ... imela sva to srečo, da nisva imela niti ene krize. Celo ne krize v poslovnem sodelovanju. Čeprav moram reči, da je, ko je njegova kariera napredovala, prihajalo do vse več pritiskov. Izogibal se je pogovoru o tem, celo temu, da bi to sploh pokazal. Vendar ga je pogosto spravilo ob živce: Kaj me imajo zdaj vsi za svojega? Ali: Kje so bili, ko ... Vedela sem, da je včasih pod pritiskom. Da mu nekateri ponujajo nekaj višjega ali boljšega. A on je menil, da ne potrebuje ne višjega ne boljšega. Tako da nisva imela krize. Predvsem zato, ker je vedel, da če bo v nekem trenutku potrebno, da ga bom pustila, da odide. Nikdar ne bom pozabila, ko so mu ponujali posel za svetovno kariero, preden sva začela delati kariero oziroma sva jo šele začenjala graditi. Pred tem sestankom me je poklical in rekel: Veš, nekaj mi ponujajo, greva. Bila je zelo neprijetna situacija. Tam so bili ljudje, ki so mu ponudili, da bi delal z njimi. On pa je rekel: Velja, če bom imel pogoje, kakršne imam tudi s svojo menedžerko, bo ona moja osebna menedžerka, ampak tu so najini pogoji. Seveda so ljudje vstali in rekli: Ti pogoji niso poslovni. Niso imeli nobene možnosti, da razbijejo to energijo. In nikdar nisva imela kakšne resne težave.

Zakaj menite, da sta bila s Tošetom tako uspešna?

Ne vem. Dodala bi samo to, da če dva človeka res ne najdeta skupnega jezika, ne more delovati in ne more se vse tako vzpenjati. Tošetova kariera se je res razvijala z neko hitrostjo, ki je niti sama nisem mogla spremljati. Pogosto sem rekla: Prosim, malo ... ne morem ti slediti! Na začetku je on sledil meni, a zelo hitro se je zgodilo, da sem moral jaz slediti njemu, kar je v menedžmentu zelo nenormalna slika. Ko bi ga v nekem trenutku nekje pokazali, ko bi nekje bil, bi to bilo mestu, kjer je. Potem bi se to odvijalo s tako hitrostjo, da sem morala delati dvojno. In pogosto sem rekla, da sem že malo prestara za to, da tekam za njim. In potem se je on smejal, da bo poskrbel za nekoga, da bo pazil name, da se ne bom izčrpavala.