Spektakel bluesa in orglic

Na prazniku bluesa in orglic se je zbralo vsega nekaj sto ljudi in sestavek je spet treba začeti s tem, da raven (popularne) kulture upada in da naša prestolnica kljub vsej svoji lepoti, sijaju in urejenosti postaja nekaj, kar je daleč od urbane metropole. Kljub ne prav dobremu obisku je bilo vzdušje na drugem Blues Harp Festu neponovljivo in nadvse prijetno. Cvetličarna je na prvi pogled delovala prazna, a po petih minutah v njej se nisi mogel znebiti občutka, da v bistvu nihče ne manjka. Vzdušje je bilo intimno, barsko in magično.

Prvi nastopajoči je bil hkrati tudi najbolj drzen in inovativen. Igor Djeke - Iggy iz Vinkovcev je na oder prišel sam. Svoje ekshibicije na ustni harmoniki je spremljal s sekvencerjem, s katerega je predvajal ritme in z njim hkrati v "zanke" (loope, op.) lovil fraze, ki jih je odigral v živo. Iggy je tehnično brezhiben. Skladbe pa so kljub modernemu pristopu zvenele pristno starinsko in zaprašeno. Sicer je Iggy ljubitelj bolj trdega in nadvse naelektrenega bluesa. Njegova posebnost pa je hkratno petje in igranje na ustno harmoniko. Za povrhu je še pravi zvočni raziskovalec, ki še zdaleč ne prisega samo na vsem znan zvok orglic. Škoda je le, da miks ni bil najbolj posrečen. Podlaga je velikokrat preglasila solistične dele in predvsem petje. Kljub temu je Iggy požel buren aplavz, tako po vsaki skladbi kot tudi na koncu.

Sledila je štajerska zasedba Tresperados. Trije akustični kitaristi in mojster ustne harmonike Miro Zavec so s svojim akustičnim bluesom in domiselnim nastopom pošteno ogreli občinstvo. Repertoar skupine sestavlja zelo dobro premišljena kombinacija lastnih skladb in bluesovskih priredb. Za konec zelo dobrega nastopa je bend bolj v slogu bluesa in z dodanimi solovložki sprašil še uspešnico Addicted To Love Roberta Palmerja in v dvorani je nastal pravi žur.

Festival je nadaljeval verjetno najbolj eminenten slovenski blues band EasyWalkers. Kitarist in pevec Marko Matjašič - Jimi, basist Daniel Homšak, bobnar Iztok Repovž in idejni vodja festivala Damir Jazbec (ustna harmonika) pilijo zelo trd, pravoveren električni blues. Predstavili so nekaj lastnih skladb, ki so odlične in učinkujejo naravnost svetovno. Standardi bluesa, ki so jih izvajali, pa so zveneli samosvoje in intenzivno. Bend odlikuje odličen vokal, čvrsta ritem sekcija in izjemno sozvočje orglic in električne kitare, ki spominja na sloviti čikaški električni blues, le da je še bolj navit, a še vedno pristen in poln blues patine. EasyWalkers so navdušili.

Največ občinstva se je zbralo ob nastopu odlične splitske zasedbe The Harpoon Blues Band, ki se naslanja predvsem na blues šestdesetih. Nemalokrat pa jo zanese tudi v tisto izvorno psihedelo iz enakega obdobja. Pevec in ustni harmonikar Predrag Lovrinčević - Lovre in ekipa so bili prvi, ki so izrazito stremeli po tem, da vzpostavijo pristen stik z občinstvom in da ga tudi zabavajo. Prvič se je v dvorani zaslišalo petje ob precej drugačni izvedbi Walking By Myself, skladbe Jimmyja Rogersa, ki jo je znova odkril Gary Moore. The Harpoon Blues Band so plenili tako s skoraj rokersko ostrimi kot tudi s precej ležernimi izvedbami.

Kaj vse je lahko blues in kaj vse lahko izvabiš iz ustne harmonike, je pokazal Neven Mijač, ki se že tri leta krčevito bojuje z rakom na grlu. Ker mu je uradna medicina predlagala operacijo, po kateri ne bi mogel več igrati in peti, se je odločil za drago alternativno zdravljenje, ki je do zdaj obrodilo sadove. Mijaču so predvsem na Hrvaškem na pomoč priskočili številni glasbeniki in tako je stekla ena od največjih dobrodelnih glasbenih akcij.

Mijač je nastopil s svojo zasedbo Rhythm & Blues Resistance, v kateri sta še solo pevca in akustična kitarista Eduard Jimie Matešić (sicer tudi član skupine Plava trava zaborava) in Robi Vnuk, med drugim dolgoletni sodelavec Josipe Lisac. Skupina je izvajala skladbe izvajalcev, kot so Bob Dylan, Stevie Wonder, Jethro Tull, JJ Cale, The Doors in še nekateri. Izvedbe je dodobra prikrojila, ko pa je bilo potrebno, se je v kakšnem delu osupljivo približala izvirniku. Glavne vokale so peli vsi trije, še posebej pa je navdušil Mijač s svojim magično hrapavim glasom in čutno interpretacijo. Mijačev glas zveni, kot če bi glasove Toma Waitsa, Johnnyja Casha, Edith Piaf in Barryja Whita prekadili in jih za nekaj časa pustili v viskiju. Tisto, kar Mijač, njegovo igranje slišite tako na Belanovi uspešnici Sunčan Dan, albumu Gibonnija, Bebeka, Parnega valjka in številnih drugih, počne z ustno harmoniko, pa je čista magija. Iz nje je izvabil skoraj vse, od kot solza čistih, za blues orglice značilnih zvokov, pa vse do zvokov, klavitur, kitar wah-wah, godal in še kaj bi se našlo. Trio je precej manj številčno občinstvo spravil v delirij. Toliko spontanega skandiranja, kričanja in izražanja veselja že dolgo ni bilo slišati na kakšnem koncertu. Obiskovalci so, kot bi bili začarani, začeli spontano ploskati po ritmu in nekajkrat so skoraj vsi do zadnjega tudi peli. Če se čemu lahko reče čista virtuoznost in univerzalni blues občutek, potem to velja za nastop Nevena Mijača. V čem se trio tako razlikuje, se je najbolje videlo ob izvedbi klasika Got My Mojo Working, ki je bil nekakšna programska skladba festivala in so jo igrali vsi nastopajoči. Ob izvedbi Rhythm & Blues Resistance je začelo občinstvo najprej glasno ploskati, potem pa je ob refrenu vsakič enoglasno pripelo oziroma odgovorilo.

Zadnji so nastopili ustni harmonikar Krešo Oremuš in skupina Small House Brown, ki so kljub zasedbi rockabilly (polakustična kitara in kontrabas) trgali najbolj moderno usmerjen in glasen blues in boogie. Zanimiva pa so bila tudi njihova poigravanja z zvoki rokenrola in rockabillyja petdesetih.

Konec maratonsko dolgega festivala je dočakalo vsega nekaj več kot 50 obiskovalcev, kar je prava sramota, ne glede na to, da je pivo teklo v potokih in da šest ur tako intenzivnih vibracij ni mačji kašelj. Le upamo pa lahko, da bomo dočakali tudi tretje nadaljevanje tega sicer odličnega in nadvse prijetnega festivala.