Ponedeljek, 13. 6. 2011, 9.58
6 let, 7 mesecev
OCENA FILMA: Skrivnost njihovih oči
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4
Ljubljanski Kinodvor še naprej ostaja več kot dobra protiutež izbiri filmov v Koloseju, sploh glede na to, da nam je ta v zadnjem mesecu postregel le z eno premiero na teden in še te so se gibale na preverjeni relaciji komedij, akcijskih in družinskih filmov. V Kinodvor je na redni spored medtem sicer res prišel ne ravno najnovejši film (spet), ki pa je zato toliko kakovostnejši (spet).
Argentinski triler Skrivnost njihovih oči (El secreto de sus ojos), ki nosi letnico 2009, je bil lani nagrajen tudi z oskarjem za najboljši tujejezični film. To sicer pogosto ne pove veliko, a neameriški filmi se znajo izkazati. In izkaže se tudi kriminalna drama, ki nam prek nelinearnega in večplastnega prepletanje razgrne zgodbo upokojenega sodnega preiskovalca Benjamina Esposita. Ta se odloči napisati roman o nerazrešenem zločinu, ki ga je za vedno zaznamoval in pri katerem je pred četrt stoletja sodeloval s šefinjo Irene, v katero je bil (in je pravzaprav še) zaljubljen. Čeprav Irene nad idejo o ponovnem pogrevanju primera ni ravno navdušena, Benjamin po skrbnem pregledovanju fotografij naleti na podrobnost, ki razkrije morebitnega pravega morilca. A pot do odprtja primera iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je v Argentini zavladala vojaška hunta, ni preprosta. Skozi film se nam tako razkriva tudi podoba Argentine in vojaške diktature s svojimi nasilnimi prijemi, ki so zatrli vsak poskus upora in ki niso tako zelo stvar preteklosti, kot bi si marsikdo mislil ...
Režiser Juan José Campanella je posnel čudovito temačen film, stilsko dovršen in napet, v katerem se atmosfera dopolnjuje z odličnim scenarijem. Zmes kriminalke in nasilja ter po drugi strani ljubezni in tragedije je dušeče lahka, čeprav ne pozna bližnjic, za nameček pa je zgodba začinjena še s humorjem. Igralca Ricardo Darin in Soledad Villamil poskrbita za hipnotično povezavo med njunima likoma, ki z očmi povesta več, kot bi lahko kdajkoli z besedami, dobro pa so zapolnjene tudi stranske vloge z Guillermom Francello kot pijanskim uslužbencem sodišča na čelu.
Izjemno gledljiva inteligentna zgodba o obsesiji in zaporih, tistih z rešetkami in tistih, v katere nas ujamejo naše misli.
