OCENA FILMA: R.I.P.D. - urad za pokojnike

Bostonski policist Nick Walker (Ryan Reynolds), glavni lik nadnaravne akcijsko-komične pustolovščine R.I.P.D. - urad za pokojnike (R.I.P.D.), ima slab dan v službi: med opravljanjem dela umre. Tisti, ki smo si najnovejši film Roberta Schwentkeja, režiserja prvega dela Upokojenih, oboroženih, nevarnih (RED – očitno se Schwentke odloča samo za projekte, ki imajo naslove sestavljene iz kratic), ogledali po službeni dolžnosti, smo imeli še slabšega. R.I.P.D. v ZDA ni bil predvajan kritikom in ni težko ugotoviti, zakaj: film je tako zanič, da ga ne bi smeli predvajati prav nikomur z izjemo ustvarjalcem tega cenenega visokoproračunskega zmazka in studijskim šefom, ki so prižgali zeleno luč za izvedbo projekta. Tako, za kazen – naj pojedo, kar so zakuhali.

Kar so zakuhali, je neokusna kopija Mož v črnem, ki nas v 90 minutah ne razveseli niti z eno samo izvirno domislico ali uspelo šalo, čeprav naj bi šlo za komedijo. Umrli Walker ima srečo, da takoj najde novo zaposlitev: na uradu za pokojnike ga Mary-Louise Parker dodeli za partnerja zagrenjenemu Roysepheusu Pulsipherju (Jeff Bridges), krajše Royu – momljajočemu šerifu iz 19. stoletja s fetišem na gležnje (ne sprašujte) –, ki je, tako kot Walker, padel pod streli zahrbtnega partnerja. Njuna naloga? Lov na mrtvece, ki so pobegnili sodbi in se vrnili na naš svet delat zgago, prepoznamo pa jih po tem, da jim ponudimo indijsko hrano, ob kateri se v slogu Hulka spremenijo v atletske spake, podobne Fat Bastardu iz Austina Powersa. V Indiji teh mrtvecev očitno ni. Ponavljam: raje ne sprašujte.

Komedija naj bi izhajala iz zemeljske preobrazbe Walkerja in Roya, ki se med žive vrneta kot ostareli Kitajec in seksapilna blondinka (to v vsakem prizoru nič kaj subtilno pospremijo začetni takti soul uspešnice Marvina Gaya Let's Get It On). Svet ju vidi in sliši drugače, medtem ko se hudobci vrnejo nespremenjeni. Kevin Bacon, Walkerjev partner in morilec ter mož, ki pripravlja apokalipso, je na primer vseskozi Kevin Bacon, samo da ob zaužitju karija doživi alergično reakcijo: nekoliko zraste in razkolje se mu lobanja. Vesolje, ki naj bi poskrbelo, da se oba svetova ne prepletata, je to malenkost očitno spregledalo. Nihče ni popoln.

Tudi če odmislimo vse nelogičnosti, pa, kot rečeno, spremljamo nepotrebno predelavo Mož v črnem, v kateri Willa Smitha in Tommyja Leeja Jonesa zamenjata Ryan Reynolds in Jeff Bridges. Mlajši od obeh zvezdnikov se bo lahko od tega statusa kmalu poslovil, medtem ko je Bridges dejansko edina svetla točka filma, pa čeprav igra enega najbolj neprijetnih (in nerazumljivih) likov v svoji karieri. Brezzobi Roy ni nič drugega kot karikatura Bridgesovega Roosterja Cogburna iz Pravega poguma, precej očitna pa je tudi podobnost z majorjem T.J. 'Kingom' Kongom iz Kubrickovega Dr. Strangelova, samo da je Kong jahal atomsko bombo, medtem ko Bridges jaha ubogega Reynoldsa.

Sicer pa so igralci zadnji, ki jih lahko okrivimo za to neprijetno izkušnjo. R.I.P.D. je moreče zanič tako z vidika vsebine kot izvedbe, in srečni smo lahko, da je bila Slovencem prihranjena vsaj 3D-različica. Ker film še najbolj spominja na nekakovostno videoigro oziroma nekakovostno risanko, bi pričakoval, da je bil posnet za otroke, toda kaj potem v njem dela prizor, v katerem Bridges razlaga, da je po svoji smrti opazoval kojota, ki se je ljubil z njegovo lobanjo? Starši lahko otrokom – v dvorani jih je bilo kar nekaj – pojasnijo, da se je kojot naveličal loviti cestnega dirkača. Mik mik!

Film je podoben glavnima junakoma – gledalci ga vidimo in slišimo drugače, kot so si to zamislili ustvarjalci, in sicer kot eno največjih polomij tega poletja. Še bolj podoben je hudobcem, ki oddajajo neznosen smrad. Mrtev film, ki nas je prišel strašiti, in ne, smrt mu niti približno ne pristoji lepo. R.I.P.D. - urad za pokojnike vas ne bo prepričal v obstoj posmrtnega življenja, zato pa vas bo prepričal v pekel. Pekel na Zemlji oziroma natančneje – v kinodvorani.