OCENA FILMA: Hotel Transilvanija

Dobrodošli v Hotelu Transilvanija, pribežališču znamenitih literarnih pošasti, ki pa niti ni tako prikupen kraj. Oddih v njem pokvarijo neizvirni liki, pomanjkanje prave zgodbe in površna animacija. Če si glede na ceno vstopnice dovolimo biti malce petični, seveda – nič od naštetega najverjetneje ne bo zmotilo otrok, nekaterih mladostnikov in odraslih, ki so pripravljeni gledati 90-minutno serijo animiranih skečev, ki jih povezujejo letanje, lovljenje, kričanje, bežanje, tek in nekaj plesa. Ali pa je ravno obratno?

V vsej tej zmešnjavi se skriva tudi zgodba, ki poskuša posnemati Reševanja malega Nema in Pošasti iz omare, samo da so ribe zamenjali vampirji, pošasti pa so zamenjale … drugačne pošasti. Osrednji lik je znameniti grof Drakula (Adam Sandler/Dani Bavec), lastnik, direktor in upravnik hotela, v katerem si lahko njegovi literarni (in filmski) prijatelji – Frankenstein, mumija, volkodlak in nevidni človek – oddahnejo od ponorelega sveta sovražnih ljudi, pred katerim ovdoveli vampir brani svojo najstniško emo hčerko (Selena Gomez/Zala Djurić). Oba svetova pa trčita na večer zabave ob hčerkinem 118. rojstnem dnevu, ko v grad zaide osamljen popotnik (Andy Samberg/Miha Rodman), v katerega se dekle na veliko žalost svojega preveč zaščitniškega očeta seveda zaljubi.

Pozabite na omenjeni Pixarjevi uspešnici, Hotel Transilvanija je prej nekakšen Somrak za otroke z zgodbo, ki ne bi zadostovala niti za celovečerno različico risanke Scooby Doo. Ali pa Dexterjevega laboratorija – maloumne risanke, ki jo je ustvaril Genndy Tartakovsky, režiser Hotela Transilvanija. Neizvirni liki niso niti prikupni, niti strašljivi, niti pretirano zabavni. Gostje hotela so kot statisti, ki ždijo na platnu in čakajo na občasno šalo na svoj račun. Če bi se te vsaj navezovale na bogato filmsko in literarno zgodovino pošasti, toda ne, scenarij se rajši poslužuje infantilnega straniščnega humorja. Neposrečen je tudi moralni nauk o obrnjenem rasizmu, ki nas poduči, da so pošasti tiste, ki se morajo naučiti sprejemati ljudi. Pa kaj po tem, če so komu med njimi zažgali ženo – Drakula, od tega je že več stoletij, poskušaj odpustiti in živeti večno življenje naprej.

Oddelek za animacijo studia Sony, ki nas je pred slabim letom prijetno presenetil z odlično božično pustolovščino Arthur Božiček, tokrat razočara. Hotel Transilvanija je dovolj energičen, glasen in barvit, da ne bo dolgočasil manj zahtevnega občinstva, vsem drugim pa priporočam ogled veliko zabavnejšega Paranormana. Počakati moramo še Burtonovega Frankenweenieja, toda če je Paranorman med letošnjimi "strašljivimi" animacijami hotel, je Hotel Transilvanija hostel, v katerem se bodo dobro počutili predvsem najmlajši. Škoda, da otroci niso všteti v ceno prenočitve.