OCENA FILMA: Hobit: Smaugova pušča

"Sčasoma vse gnusno prileze na plan, takšna je narava zla." Glede na nevarnosti, ki v drugem delu Jasksonove trilogije prežijo na Bilba in njegove prijatelje, je jasno, da ima vilinski kralj Thranduil prav, toda njegovo črnogledo visočanstvo pri tem pozabi omeniti, da s časoma prileze na dan tudi vse dobro. Takšna je namreč narava Smaugove pušče (The Hobbit: The Desolation of Smaug) – spektakularnega nadaljevanja Nepričakovanega potovanja, ki odpravi številne pomanjkljivosti prvega dela in sago o hobitu (in škratih) približa Jacksonovi prvotni trilogiji o nekem drugem hobitu. Nismo še čisto tam, vendar zdaj vsaj zanesljivo vemo, da smo na pravi poti. Jacksonov vodič po Srednjem svetu se nadaljuje natanko tam, kjer se je končal prvi del. Po umirjenem prologu, ki nas spomni na Gospodarja prstanov in na cilj odprave, se spet pridružimo Bilbu (Martin Freeman), Gandalfu (Ian McKellen) in skupini 13 škratov pod vodstvom Thorina Hrastoščita (Richard Armitage) na begu pred orki, ki jim poveljuje Azog Skrunitelj. Zatočišče najdejo pri menjekožcu Beornu, kjer preživijo zadnjo relativno brezskrbno noč. Od tu naprej jih pot vodi skozi temačne gozdove Mrkolesja, v katerih se morajo spopasti s krvoločnimi pajki, nato pristanejo v ujetništvu gozdnih vilincev, po zabavnem pobegu s sodi naletijo na brodarja Barda (Luke Evans), ki jih pretihotapi v Jezerno jezero, naposled pa dosežejo Samotno goro, kjer prebiva posesivni zmaj Smaug. Z njim dosežejo dogovor, spijejo skodelico čaja in živijo srečno do konca svo … šalim se, Smaug jim prekleto dobro podkuri. In potem: konec. Pa pa, se vidimo čez eno leto! Film se konča nenadno in v plamenih, ogenj pa sem opazil tudi v očeh gledalcev, ki so med čudovito balado Eda Sheerana I See Fire z nasmejanimi izrazi zapuščali dvorano. Smaug je obljubljal veliko in veseli me, da lahko zapišem, da zmaj izpolni naša pričakovanja. Podobno velja za film. Smaugovo puščo sicer pestijo nekatere težave, značilne za vmesne dele trilogij, ki pa so glede na razvedrilno vrednost filma zanemarljive. Po lahkotnejšem uvodnem delu, ki si je vzel veliko (preveč) časa za predstavitev škratov, je vzdušje v nadaljevanju temačnejše, nevarnost otipljivejša, akcija pa posledično razburljivejša. Nič več pojočih goblinov, kulinarično navdahnjenih trolov, sani z zajčjo vprego in gostij, ki trajajo celo večnost, tokrat gre zares. Če že prvi del ni bil primeren za najmlajše otroke, je drugi še toliko manj.

Jackson je šele v nadaljevanju ujel ritem, ki je odlikoval vse tri dele Gospodarja prstanov. Posebni učinki, za katere so spet poskrbeli čarodeji Weta Digital, so dovolj pestri in izvirni, da nas 160-minutni akcijski tobogan nikoli ne dolgočasi. S tem, ko se trilogija oddaljuje od knjižne predloge in vedno bolj navezuje na dogodke iz Gospodarja, postaja zgodba zanimivejša, temačnejša in kompleksnejša. Čeprav še vedno menim, da bi se jo dalo povedati v dveh delih, če ne celo v enem, ta tokrat veliko bolj podpira dolžino filma.

Najizvirnejše dele scenarija sem vam v povzetku vsebine zamolčal. Peter Jackson, Philippa Boyens in Fran Walsh – ustvarjalni trojec, ki se je podpisal pod vse Jacksonove priredbe Tolkienovih romanov (kot četrti scenarist je naveden Guillermo del Toro, ki bi moral Hobita po prvotnih načrtih tudi režirati) – v zgodbo vpeljejo priljubljenega Legolasa (Orlando Bloom) in nam povsem na novo predstavijo seksi vilinko Tauriel (Evangeline Lilly iz Izgubljenega otoka), bojevito poveljnico garde vilinskega kralja in Legolasovega očeta Thranduila (Lee Pace). Prav Tauriel, ki v odsotnosti Galadriel rešuje žensko čast, je najzanimivejši (nedigitaliziran) lik nadaljevanja. Razumljivo, saj pripada najzanimivejši vrsti Srednjega sveta. Po pravici povedano bi si želel v družbi vilincev preživeti več časa, vendar moram hkrati priznati, da je opazen napredek tudi pri personifikaciji nekaterih škratov (tokrat mi jih je v spominu ostalo kar pet: ob Thorinu še Balin, Fili, Kili in Bombur, zadnji predvsem po zaslugi fantastičnih akrobacij v sodu, ki pospremijo spust škratov po deroči reki). Imenitno igralsko zasedbo dopolnjujeta še Luke Evans in Stephen Fry, ki več kot očitno uživa v vlogi politikantskega župana Jezernega mesta. Bilbo je tokrat veliko bolj junaški kot v prvem delu, a se v množici likov kar nekako izgubi (za to, da je neviden, ne potrebuje prstana). Njegov veliki trenutek nastopi šele na koncu. Hobit in njegovi škratovski prijatelji se lahko v spopadu z mogočnim Smaugom zanesejo samo na lastno iznajdljivost, z uslugami čarodeja si ne morejo pomagati. Jackson pošlje Gandalfa preiskovati ozadje dogodkov okoli skrivnostnega Nekromanta (glas mu je, tako kot Smaugu, posodil letos vsepovsod prisoten Benedict Cumberbatch), ki bodo imeli za Srednji svet veliko bolj usodne posledice kot dogajanje v Samotni gori. V DNK Hobita se vedno bolj čuti vpliv Gospodarja prstanov, obe trilogiji se počasi, a vztrajno povezujeta v eno veličastno celoto. Iz te celote še najbolj štrlijo nekateri prizori, ki so za širšo zgodbo precej nepomembni, vendar jih je Jackson moral vključiti v film, drugače bi ga Tolkienovi oboževalci križali. Še dobro, da so vsi tako zabavni. Brez njih bi bila zgodba bolj strnjena in film nekoliko krajši, toda potem Smaugova pušča ne bi bila več to, kar je – eskapistični oddih. Na dolžino režiserjevih pustolovščin smo se že navadili, na premore med njimi pač ne. Prepričan sem, da bi si večina gledalcev takoj po tem filmu ogledala še sklepni del trilogije, podnaslovljen Tja in spet nazaj, na katerega bomo morali počakati še eno leto in ki naj bi pomenil Jacksonovo dokončno slovo od Srednjega sveta. Igre lakote: Kruto maščevanje so dobile konkurenta v tekmi za najboljše nadaljevanje leta (visokoproračunsko, Pred polnočjo ne šteje!). Naj vas enako število zvezdic pri vseh štirih filmih ne zmoti preveč: obe franšizi napredujeta, vendar o mojstrovinah še ne morem govoriti. Nismo še tam, a kot rečeno – smo na dobri poti in morda bo prav film Tja in spet nazaj pomenil dokončno kraljevo vrnitev.

Še to: priporočam vam, da si film in veličastnega Smauga ogledate v formatu HFR 3D. Dvorana v Radovljici omenjeno tehnologijo podpira. V prestolnici takšne dvorane nimamo.