OCENA FILMA: Harry Dean Stanton: Delno fikcija

"Želim si plesati s Harryjem Deanom," je v hitu, naslovljenem I Want That Man konec osemdesetih prepevala Debbie Harry. Še več: v švicarskem dokumentarcu Harry Dean Stanton: Delno fikcija priznava, da si je enigmatičnega igralca nekoč obupno želela spoznati – ko ji je uspelo, pa se je vse skupaj končalo z veliko več kot le s toplim stiskom rok. Za Harryja pravzaprav popolnoma nič nenavadnega – hollywoodski veteran je namreč vedno veljal za izredno privlačnega ženskarja.

Dokumentarni film Harry Dean Stanton: Delno fikcija režiserke Sophie Huber je čudovit, intimen in vpogled v življenje in osebnost danes šestinosemdesetletnega igralca, ki ima za seboj več kot 50 let in več kot 250 filmov dolgo igralsko kariero, ki jo je preživel nekje na obrobju oziroma v sencah glavnih igralcev. Kljub temu mu je v tem času uspelo pridelati kulten status – status, h kateremu so vidno pripomogli njegova skrivnostnost, redkobesednost in hkrati občudovanja vreden nastop pred kamero.

Harry Dean Stanton že na samem začetku filma da jasno vedeti, da gledalec ne sme pričakovati kakšnih pretiranih čustvenih izlivov ali izpovedi – in res, namesto da bi o svojem življenju in karieri nanizal vrsto podatkov, razmišljanj ali spominov, skozi film koraka po kratkih in zadržanih korakih, več kot njegove besede pa pravzaprav povedo njegov molk, pesmi, ki jih pred kamero zapoje, in pričevanja nekaj njegovih sodelavcev in prijateljev.

Nekronološko strukturo filma tvorijo pogovor z njim, preživljanje časa v njegovem najljubšem baru, pričevanja njegovih sodelavcev in prijateljev, recimo Davida Lyncha, s katerim je sodeloval sedemkrat, Krisa Kristoffersona, Debby Harry, Sama Sheparda in Wima Wendersa – vsemu skupaj pa močno intimen pridih doda ravno Stantonovo prepevanje ob spremljavi kitare, s katerim je kot velik ljubitelj glasbe sebe in svoje življenje pravzaprav razkril bolje kot z besedami. Tu in tam režiserka v preteklost popelje tudi z odlomki njegovih vlog; recimo v filmih Osmi potnik, Cisco Pike, Paris Texas in Bivši prijatelj Kid.

Mojster kamere Seamus McGarvey je film obarval s kombinacijo različnih slogov: barve se bohotijo, ko protagonist sedi za točilnim pultom bara, v katerega zahaja že več desetletij, bolj medle barve in mehkoba slike rišejo njegovo vožnjo po mestu, črno-bela ostrina pa poudarja njegove gube, v njih vidne izkušnje in obžalovanja ter skrivnosti polne oči, medtem ko sam svoja čustva preliva v najljubše pesmi.

Tako kot igralec sam je tudi film bolj redkobeseden in počasen, a ravno zaradi tega skorajda s poetično virtuoznostjo zrcali Stantonovo osebnost – sam pravi, da ne verjame v nič in da se v življenju nikoli ni trudil, pričevanja drugih pa dokazujejo nasprotno. Njegov osebni pomočnik recimo poudarja, da je z več kot 250 filmi eden najbolj marljivih ljudi v Hollywoodu.

Ključna skladba filma, ki je obenem prispevala tudi k njegovemu naslovu, je pesem z naslovom The Pilgrim, Chapter 33 Krisa Kristoffersona, ki jo je ta prvotno napisal Chrisu Gantryju, sčasoma pa je postala posvetilo Dennisu Hopperju, Johnnyju Cashu, Marlonu Brandu in navsezadnje tudi Harryju Deanu Stantonu – ljudem, "ki smolo včerajšnjega dne s seboj nosijo v obliki nasmeha". Kot pravi pesem, gre za človeka, ki je živo protislovje – in ravno na ta način intimno in ganljivo sliko človeka, katerega delo, filozofija in vsakdanje življenje so močno prepleteni, riše režiserka Sophie Huber.