Torek, 5. 11. 2013, 13.37
7 let, 1 mesec
OCENA FILMA: Dirka življenja
Ustaljena formula je tokrat tudi zmagovalna. Razburljiva vožnja od starta do cilja, ki bo zabavala tako poznavalce formule ena kot tiste, ki vam oznaka F1 pomeni matematično funkcijo.
Priznam, nikoli nisem bil posebej goreč ljubitelj filmov Rona Howarda, vsaj ne tistih, ki sem jih imel priložnost videti v kinematografih. Edini Howardov film, ki me je v zadnjih petnajstih letih navdušil, je bila politična drama Frost/Nixon, v kateri sta s scenaristom Petrom Morganom (Kraljica, Zadnji škotski kralj) rekonstruirala dogodke ob znamenitem intervjuju iz leta 1977, ki ga je imel britanski novinar David Frost z nekdanjim ameriškim predsednikom Richardom Nixonom.
Howard in Morgan sta po petih letih znova združila moči in nam na velika platna prenesla resnično zgodbo o rivalstvu med voznikoma formule ena Nikijem Laudo (Daniel Brühl) in Britancem Jamesom Huntom (Chris Hemsworth). Rezultat je eden najbolj razvedrilnih filmov leta in eden najbolj razvedrilnih filmov Howardove režijske kariere.
Ob Dirki življenja (Rush) boste enako uživali najbolj zvesti privrženci formule ena, ki poznate vsak zavoj obeh dirkačev, kot tudi tisti, ki o tem športu veste toliko kot o paritvenem ciklu pižmovk. Še več – Dirka življenja je športni film, ki ga lahko priporočam tudi gledalcem, ki menite, da so športni filmi druga najdolgočasnejša stvar za prenosi tekem F1.
Howardova akcijska biografska drama nas popelje v 70. leta prejšnjega stoletja, v čas, ko je bil seks še varen in dirkanje nevarno. Formula ena je v tem desetletju prispevala enega največjih (četudi kratkotrajnih) rivalstev v zgodovini dirkaških športov.
Merjenje moči med metodično hladnim Avstrijcem Laudo in vročekrvnim Britancem Huntom je doseglo vrhunec leta 1976, ko je o naslovu prvaka odločala zadnja dirka sezone. Branilec naslova Lauda je imel pred VN Japonske tri točke prednosti pred Huntom, toda to je bila šele njegova druga dirka po grozljivi nesreči za VN Nemčije v Nürburgringu, ko je v dirkalniku skoraj zgorel.
Če zraven prištejemo še pritožbe obeh moštev, medijsko razvpitost rivalstva in Huntove zasebne težave (žena mu je pobegnila k Richardu Burtonu!), dobimo izjemno napeto sezono in neverjetno resnično zgodbo, ki se bere, kot da bi jo prepisali iz kakšnega hollywoodskega učbenika.
Čeprav se vsak stavek, če ne že kar vsaka beseda, navezuje na dirkanje, fokus filma ni na samem športu ali športnih "rekvizitih", temveč na bitki dveh velikih športnih umov in na vprašanju, kaj žene voznike, da tvegajo življenja zaradi vožnje v krogu.
Dirka življenja ima vse, kar bi si od akcijsko-športnega in t. i. period filma želeli, toda pod bleščečim bolidom se skriva motor filma – odlična zgodba dveh zanimivih, a značajsko popolnoma različnih osebnosti. Tega poganja premišljen scenarij, začinjen s humorjem, seksom in samoironičnimi opazkami. Zaradi Morganovih iskrivih dialogov je dogajanje ob dirkalni stezi enako razburljivo kot tisto na njej.
Dirka življenja ima marsikaj skupnega s Frostom/Nixonom. Oba filma se dogajata v istem desetletju, oba prikazujeta rivalstvo in oba sta izjemno napeta, čeprav vemo, kako sta se obe zgodbi razpletli. In ne nazadnje: oba filma kronata vrhunska nastopa dveh igralcev, ki upodabljata resnični osebnosti. V Frostu/Nixonu sta bila to Frank Langella in Michael Sheen, medtem ko nas v Dirki življenja navdušujeta Chris Hemsworth in Daniel Brühl.
Večje presenečenje nam je pripravil Hemsworth. Nisem si namreč mislil, da bo Thor prepričljiv še v kakšni drugi vlogi, toda možata hollywoodska Zlatolaska se več kot izkaže. Ob tem, da je avstralski igralec Huntu izjemno podoben in da je dodobra izpilil njegov rahlo vzvišeni britanski naglas, Hemsworth premore nekaj, česar se ne da naučiti v igralski šoli – Huntovo karizmo in njegov šaljivi temperament.
Obe Huntovi značajski značilnosti se odražata na vzdušju filma, ki je veliko bolj pozitivno, kot je bilo pri Frostu/Nixonu. Kljub nenehni nevarnosti in Laudovi tragični nesreči, katere realističen prikaz lahko občutljivejše gledalce pretrese.
A vendarle si lahko nominacije za nagrade obeta predvsem Brühl. Nemški igralec ima težjo nalogo od svojega avstralskega kolega, tudi zato, ker je oseba, ki jo upodablja, še vedno živa. Imitacija bi se hitro lahko prevesila v parodijo, a se to nikoli ne zgodi. V nasprotju s blejbojskim Huntom, ki nas očara takoj, ko se pojavi na platnu, se nam resnoben in socialno zadržan avstrijski šampion prikupi postopoma. Na koncu je prav Lauda tisti, ki iz nas izvabi več smeha, medtem ko so naše simpatije do obeh dirkačev enakomerno porazdeljene.
Oba voznika od gledalcev zahtevata spoštovanje in občudovanje, tako kot sta ga zahtevala drug od drugega. Ustvarjalci se zavedajo, da se prava drama ne odvija na dirkališču, temveč v psihološkem stanju obeh dirkačev, ki sta si veliko bolj podobna, kot se to zdi na prvi pogled. Hunt in Lauda sta videti kot dva različna modela terminatorja na enaki misiji, kot jing in jang, ki tvorita enotno zmagovalno miselnost.
V nekem trenutku Hunt postavi Laudi retorično vprašanje: kakšen je smisel dirkanja in zmagovanja, če pri tem ne uživaš? Če pomislimo, med vožnjo v krogu in gledanjem filmov pravzaprav ni takšne razlike, v obeh primerih pa je končni uspeh odvisen predvsem od tistega, ki sedi za volanom. Howard, Morgen in glavna zvezdnika poskrbijo, da je Dirka življenja razburljiva od starta do cilja.