Matteo Garrone: Gre za film o ljudeh, ki želijo svoj umeten paradiž

Matteo Garrone je s svojim filmskim ustvarjanjem začel nekje na sredini devetdesetih, danes pa velja za enega najbolj briljantnih italijanskih režiserjev. Po več filmih, v katerih se je posvetil najrazličnejšim hibam človeške osebnosti in italijanske družbe, se je rimski režiser svetu najvidneje predstavil leta 2008. S filmom Gomora, osnovanem na romanu Roberta Saviana, je ustvaril podroben vpogled v drobovje neapeljskih mafijskih klanov, v katerem so kriminalci vse prej kot bleščeči junaki hollywoodskega gangsterskega filma. Gomora mu je prinesla več nagrad, med drugim tudi prvo veliko nagrado žirije v Cannesu.

Ta je bila italijanskemu filmskemu virtuozu podeljena tudi lani, in sicer za film Resničnost. Gre za film, ki sprva deluje kot komedija, ob premisleku pa ponuja vrsto interpretacij samega sebe pa tudi resničnosti same. Govori namreč o neapeljskem prodajalcu rib Lucianu, ki ga družina prepriča v avdicijo za resničnostni šov Big Brother. Protagonista misel na nekaj minut slave tako obsede, da se poda na nenavadno popotovanje med fantazijo in resničnostjo, s čimer je močno ogrožena tudi njegova družina. Pobeg iz resničnosti, ki ga je Garrone, nekdaj slikar, čudovito uresničil v živopisni, kičasti, groteskni maniri.

Resničnost si je trenutno mogoče ogledati na velikem platnu Kinodvora, režiserjev obisk premiere pa smo izkoristili za nekaj vprašanj.

Pri pisanju scenarija ste sodelovali s pisci, ki so zdaj že vaši dolgoletni sodelavci. Kaj je po vašem mnenju razlog, da lahko skupaj tako plodovito ustvarjate? Z Massimom Gaudiosom sem sodeloval pri petih filmih. Enako tudi z Ugom Chitijem. Z Massimom, ki je prav tako režiser, sva ustvarjati začela približno v istem obdobju. Oba sva začela snemati kratke filme, in sicer leta 1996. Oba sva tisto leto obiskovala festivale, se tam spoznala, sodelovati pa začela leta 1999.

Zelo je pomembno, da imaš s scenaristom, s katerim sodeluješ, podoben okus. Massima in mene druži veliko stvari, sva tudi zelo dobra prijatelja. Skupaj delava na način, ki ni tako zelo konvencionalen. Sprva oblikujeva scenarij, nato jaz posnamem material. Pri preverjanju scenarija pazim na to, da gre igra v tej smeri, kot hoče scenarij, včasih kaj spremenim … Massimo velikokrat snemanje tudi obišče, o vsem se pogovoriva – najino skupno delo se ne konča, ko končava scenarij. Sodelujeva celo pri montaži.

Film Resničnost lahko interpretiramo na različne načine. Prvi in najbolj očiten je ta, da govori o posledicah resničnostnih šovov, eden pa predlaga tezo, da resničnosti kot takšne pravzaprav ni, oziroma da jo oblikujemo sami v skladu s tem, kar potrebujemo. Družba gradi in prodaja željo. Vsak pripadnik te družbe je šibek. Jaz sem šibek, zato lahko tej želji zlahka podležem. Protagonist Luciano sam sebe pravzaprav izumi oziroma spremeni, zato da bi nekaj dosegel. Na nek način je film postal precej pirandellovski – protagonist si je oblikoval novo identiteto. S tem se začne katastrofa, saj lik postopoma izgubi svojo prvotno identiteto.

Gre za film o družbi, v kateri se želja začne znotraj družine, prijateljev, sosedov. Gre za film o ljudeh, ki želijo pobegniti iz svojega vsakdanjika in si ustvariti svoj, umeten paradiž. Obenem pri tem izgubijo sami sebe. Gre tudi za film, ki želi izpostaviti kontradikcijo med različnimi konci naše države – gre torej tako za geografsko kot za psihološko popotovanje.

Filmski liki, ki manipulirajo s svojo realnostjo, so vam pravzaprav precej blizu. Nazadnje ste to naredili z Marcom in Cirom v filmu Gomora. Onadva sta želela oponašati tisto, kar sta videla. Dejstvo namreč je, da želijo kriminalci bolj pogosto oponašati film, kot pa film njih. Prvi prizor z Marcom in Cirom je bil recimo posnet v veliki vili, ki jo je dal zagraditi resnični mafijski šef (Walter Schiavone, op. p.). Svojemu arhitektu je pred gradnjo vile predložil posnetek filma Brazgotinec in mu dejal, da želi podobno vilo, kot jo ima Tony Montana. Ko je pristal v zaporu, je vilo požgal. In ja, drži, da sta tudi onadva želela spremeniti svojo realnost, le da sta to storila na drugačen način. Podobno kot nekoč Don Kihot.

V svojem filmu ne podajate sklepov oziroma sodb. Takšno distanciranje od zgodbe najbrž ni preveč lahka naloga. Seveda ne. Ta nevtralnost je bila ena najpomembnejših stvari. Nismo želeli narediti filma s točno določeno tezo. S protagonistom Lucianom smo želeli razviti odnos, vedno hoditi ob njem, neobremenjeno povedati njegovo zgodbo in jo skušati razumeti. Zame je pri snemanju filma odnos z likom izjemno pomemben. Moram čutiti, da sem mu blizu.

Znani ste po tem, da v vloge svojih filmov pogosto vprežete naturščike. Kaj vpliva na vašo odločitev, koga izbereta? V tem primeru je Luciana odigral profesionalen igralec (Aniello Arena, op. p.) – prihaja iz gledališča. Pravzaprav so vsi igralci filma Resničnost profesionalci. Pred tem sem, recimo v Gomori, sodeloval tudi z amaterji. Koga izberem, je precej odvisno: lahko najdeš dobrega profesionalnega igralca, ki pa je zaradi mnogih let dela na televizij izgubil svojo svežino. Včasih je to, da moraš profesionalnemu igralcu na nek način odvzeti nekaj izkušenj, veliko težje, kot delo z neprofesionalnim igralcem. Moraš pa z naturščikom več dela vložiti v spajanje njega in njegovega lika. Včasih ta lik celo sam premaknem malce bližje igralcu. Pomagam mu, da ga začuti.

Eden najpomembnejših elementov je po mojem mnenju obraz oziroma fizični videz. Začnem s tem. Sicer raje delam z dobrim profesionalcem, ker ta ponuja večjo širino, če pa ta igralec nima pravega obraza, raje izberem naturščika.

Glasbo za film je napisal francoski filmski skladatelja Alexandre Desplat, s katerim ste sodelovali prvič. Je izjemen glasbenik in skladatelj. Obenem je tudi zelo prijetna oseba. Veliko sva se pogovarjala o sami režiji, pa tudi o njegovem najljubšem skladatelju Ninu Rotu (ta je redno sodeloval z režiserjem Federicom Fellinijem, op. p.), in mislim, da ima Resničnost na koncu nekaj podobnosti s Fellinijevimi deli. Ustvarjala sva v Parizu: on je skladal, potem pa sva se o tem pogovarjala. Našla sva skupno pot. Mislim, da je bila ta izkušnja zame zelo poučna.

Kostumografija se zelo dobro sklada z nekoliko groteskno atmosfero filma. S kostumografom Mauriziom Millenottijem ste sodelovali prvič. Kako sta uspela uskladiti svoje ideje? Ni bilo lahko. Tudi Maurizio izhaja iz Fellinija, z njim je naredil dva filma. Sprva mu ni bilo vse popolnoma jasno. Film se namreč veno giblje na komaj zaznavni meji med realizmom in pravljico. Želela sva ustvariti kostume, ki so za ta prostor in čas realni, nisva pa želela, da gre za neposredno imitacijo te realnosti, temveč interpretacijo.

Podobno tehniko smo ubrali tudi pri scenografiji. Hiša, v kateri živijo, na nek način spominja na pravljico, po drugi strani pa deluje tudi realistično. Vsi filmi se gibljejo v podobni smeri.

Mauriziu te skoraj nevidne meje na začetku ni bilo lahko najti, a mu je na koncu uspelo.

Med svojo kariero ste dobili tudi že nekaj ponudb iz Hollywooda, a se zanje za zdaj še niste odločili. Po Gomori sem recimo dobil ponudbo za nek akcijski film. Hollywood lahko predstavlja sanje, lahko pa tudi nočno moro. Vse je odvisno od pristopa, načina, kako vanj vstopiš, projekta samega, producenta, igralcev … Moj način dela je zelo evropejski. Če bi zakorakal v napačen projekt, bi bil lahko Hollywood nočna mora tako zame kot zanje.

Ne vem – če nekoč najdem pravi projekt, s pravimi ljudmi, ki razumejo, kako delam, potem Hollywood ostaja možnost. Bojim pa se namreč tveganja, da na koncu svojega filma sploh ne prepoznaš. Nekoč mi je prijatelj, argentinski režiser Pablo Trapero, dejal: "Zakaj bi zapustil trideset prijateljev, da bi šel snemat film s tremi sovražniki?"

Pa spremljate aktualno bitko za oskarje? Upam, da bo Alexandre (Desplat, op. p.) z Misijo Argo, za katero je skladal, končno zmagal. Gre za njegovo peto nominacijo za oskarja. Navijam zanj.

Kaj pa vi, morda že razvijate kakšno novo idejo? Sem že napisal nov scenarij, ki pa mi ni bil všeč in sem ga zato zmečkal in vrgel v koš. Zdaj moram začeti na novo.