Intervju: Gal Gjurin

Pred mnogimi leti sva v ranih jutranjih urah v tvojem avtu poslušala Dexterja Gordona. Zameriš, ker sem zaspal? Ne! Ni nečastno zaspat ob Dexu? Ne, kje pa, to je častno. To je super, ne sekiraj se. Veš, zakaj je Dex hud? Zato, ker tako malo igra… (sledi kompleksna analiza Gordonove sape) Na poti na tole seanso sem poslušal Dylana. Zakaj mi Bob najbolj sede, kadar so okna na avtu lahko odprta? To je beatniška scena, odprta okna so nuja.

Povej mi, kako živi muzikant v Sloveniji leta 2008? Ja-kako? Odvisno od tega, kaj dela? Jaz ti lahko povem, kako jaz živim.

Pa povej. Živim od…

Ne od česa. Kako? Prezrto na nek način. Veš, da mediji ven tiščijo le neko bedarijo.

Zakaj misliš, da te ni toliko v medijih? Ker se o meni ne da pisat tračev.

Stroka te izjemno visoko ceni, operira celo s pojmom genij. Narod pa posluša Čuke. Te to frustrira! Ne, to me ne frustrira. Frustrira me dejstvo, da ni več ljudi, ki bi poslušali kvaliteto. Ni to problem, da so čudne stvari v »kafanah«. Naj bodo tam. Problem nastane, ko te zadeve prodirajo v »mainstream« in tam odžirajo prostor. Ampak Čuki niso najboljši primer, saj so kar kvalitetni.

Ampak poosebljajo pa, vsaj z oddajo Na zdravje, katere oče je Potrebuješ, nek duh sodobnega slovenskega zvočnega razvedrila. Ja, to pa je problem. V to smer se namenja neproporcionalno veliko denarja. Oddaja je bojda presežek v smislu produkcijskih sredstev, ki jih porabijo zanjo. Sicer so pa to špekulacije. Pustiva to. (smeh)

Marko Vozelj je šel stran in dela svojo ploščo. Te je poklical, da mu kaj odigraš, komponiraš, aranžiraš? Zakaj bi pa on mene klical? On ne rabi tega!

Meni se zdi zanimivo, da se vsestransko uporaben talent, kot si ti, leta 2008 ukvarja z Eldo Viler. Moral bi se z Markom Vozljem, on je aktualen, Elda ni. Okej, ti bom povedal zakaj to delam. Zato, ker rad delam z ljudmi, ki so že sami po sebi zanimivi. Elda je sigurno zanimiv lik, njen opus je hud, ona je eminenca. Delala je z Atijem Sossom. To je neka prezrta scena. Ati je bil kot komponist v senci Privška prezrt, čeprav so mi nekateri njegovi aranžmaji zdijo hujši. Tudi v tem je čar.

Lahko povzameva tudi takole: Včasih smo imeli Sossa in Privška, danes je na eni strani Gjurin, na drugi pa Domen Kumer. To ni primerljivo. Soss in Privšek sta oba znala aranžirat, Kumer pač ni ta rang. To so različni svetovi. Jaz in Kumer ne moreva bit tekmeca. Stara dva sta bila neposredna rivala, obstajali naj bi celo klani znotraj radijskega orkestra.

Na nek način sta z Domnom tekmeca. Oba sta v nekem prostoru pripravljena nekomu zložit štikeljc. Jaz ne delam komadov za »keš«. Nikdar! Zanj pa ne vem.

Ne bi naredil česa lepega za Mirno Reynolds, če bi te prosila? Ni govora. Ni to ta scena. Ne mešaj jabolk in hrušk.

To je malce izločevalna drža. Ne bi nekomu, ki je slep, pokazal poti? Obstajajo pač tudi taki, ki jim lahko oči montiraš v jamice, pa še vedno ne bodo videli. To je pač »out«. V moj studio takšni ljudje ne vstopijo. Glasba je glasba in ne more bit »kr neki«, samo zato, da si »neki«.

Okej, potem pa je tvoja drža vsaj malce nostalgična. Ne ni! Mislim, da gre le za vzdrževanje higiene. Treba bi bilo malo »popucat.«

Kje bi začel čistit? Treba bi bilo začet pri medijih.

Kdo je odgovoren za aktualno stanje v medijih? Med glasbeniki sigurno kroži kaka zanimiva teza. Pusti ti glasbenike, oni so totalna tema. Glasbeniki ne poznajo niti razlike med SASZ-om in IPF-om, kako bodo potem zastopali svoje interese. Kar se globalnega hiranja glasbene scene tiče, pa menim, da ima internet precej zaslug za to, pa založbe, ki tega niso znale obrnit v svoj prid. Prodaja je upadla, upadel je produkcijski denar, upadla je tudi vrednost v očeh poslušalcev, pojavili so se sobni producenti, izdelki so postali vse slabši …

Ja, danes vsak tretji možic pravi, da malo dela muziko. Ja, v tem je problem. Prostor je postal odprt tudi za tiste, ki nimajo nič za povedat. Oprostite mi za moj fašizem, ampak res je preveč tega. Jaz sem si kupil sabljo.

S sabljo boš hodil po koncertih? Definitivno!

S kom boš obračunaval? Z nobenim, to je samo simbolično. Napovedujem vojno! (smeh)

Taktika boja? Nič posebnega, delat naprej dobro!

Zakaj bi se boril? V demokratičnem svetu, kjer je vse izmerljivo s televotingom in posledično z denarjem, so tisti, ki delajo manj dobro, bolj nagrajeni. Takšna je pač svobodna volja ljudstva. DJ Svizci so v tem trenutku družbi bolj koristna vrsta, saj jih družba nagrajuje bolje. Nič nimam proti temu. Nič nimam proti DJ Svizcu. Sem pa optimist. V igri zgodovine je itak nek čuden fenomen: Stalno se dogajajo jajca, na koncu pa v spominu preživi samo kvaliteta. Spomni se Koseskega in Prešerna.

Še ta fenomen mi razloži za konec. Ljudje vemo, kje kupit dobro hrenovko, ne znamo pa poiskat dobre glasbe. Zakaj? Glej, če ti izveš, da ima Natalija Verboten nov tatu, nisi pa obveščen o tem, kaj nek glasbenik dela v smislu glasbe, potem si v »frki«. Pa smo spet na začetku. Je pa res, da je glasba, duhovna, abstraktna in »presežkovna« vrednota, ki je namenjena »presežkovno« mislečim ljudem.