Elvis - kralj tudi v filmu

Njegov filmski prvenec je bil kritiško slabo sprejet muzikal Love me Tender, ki ga je zaradi velikega uspeha med gledalci ponesel v filmske vode. Komercialno uspešnemu prvencu so sledili trije filmi v naslednjih dveh letih. Igral je ob dobro uveljavljenih igralcih.

Za najboljši filmski moment v njegovi karieri velja njegov skoraj "homoerotični" ples za naslovno pesem filma King Creole (1958). Tudi sicer so bili vsaj na začetku Presleyjeve filmske poti njegovi filmi komaj kaj več kot promocija njegove glasbe. Prvi film, v katerem ga lahko jemljemo kot malce bolj resnega igralca, je G. I. Blues iz leta 1960. Ustalil se je kot igralec v komedijah, saj mu drama v filmih Flaming Star (1960) in Wild in the Country (1961) ni preveč "ležala", kar je pokazal tudi slabši komercialni rezultat.

Rekord v številu slabih filmov

Njegovi filmi, vsi posneti po istem receptu, so dobili oznako "Elvis movies" in so postali prav poseben žanr. Med vsemi filmi, ki jih je posnel v 60. letih – teh je bilo 27, je bilo tudi nekaj izjem, kot je vestern Charro! Kritiki so njegove filme slabo sprejemali, scenariji so bili napisani po istem kopitu in Elvisu niso sploh omogočili, da bi razvil svoje igralske sposobnosti.

Kritiki so celo mnenja, da noben drug igralec ni igral v več slabih filmih kot Elvis Presley. Celo njegova nekdanja žena Priscilla Presley trdi, da bi lahko zahteval boljše scenarije, vendar jih ni.

Filmi kot priložnost za oboževalce

Kljub temu so bili njegovi filmi uspešnica, z vsakim je zaslužil milijon dolarjev in bil udeležen pri dobičku, albumi iz filma so se prodajali v dvomilijonskih nakladah, veliko platno je bila pravzaprav edina priložnost za večino njegovih oboževalcev, da ga vidijo, saj Presley ni nastopal drugod razen v ZDA in Kanadi.

Njegov zadnji neglasbeni film je bil Change of Habit (1969). Njegovi filmi zaradi začetka hipijevskega gibanja niso bili več dobičkonosni. Spet se je usmeril bolj k glasbi in v zgodnjih 70. letih posnel dva dokumentarna koncertna filma. Elvis on Tour (1972) je celo dobil zlati globus za najboljši dokumentarni film.