Damir Jazbec: Orglice so začimba

V soboto, 24. novembra, bo v ljubljanski Cvetličarni drugo izvedbo doživel festival Blues Harp Fest, ki sta ga lani premierno na naši glasbeni sceni pripravila Damir Jazbec in Andrej Ferkolj. Med peturnim koncertnim programom bo mogoče slišati nekaj izvrstnih domačih in tujih blues izvajalcev, kot so Igor Djeke, Miro Zavec in trio Tresperados, Small house brown s Krešom Oremušom na čelu, tu bodo še Predrag Lovrinčević s Harpoon blues bandom, Neven Mijač s skupino Ryhtm & Blues resistance in Easywalkersi, pri katerih deluje tudi Jazbec, sicer tudi umetniški vodja Blues Harp Festa.

Prva zasedba, v kateri je Damir začel igranje orglic (in na začetku nekaj malega tudi prepeval), je bila B. A. N. G. , kjer je ostal do leta 1994. V skupini Free Spirit je spoznal Marka Matjašiča, svojega glasbenega brata, kot rad pove, s katerim še vedno skupaj igrata pri Easywalkersih. Redno sodeluje še z Mestnimi postopači, Jezdeci prostranih dimenzij, Primožem Turkom, Adijem Smolarjem, Klemnom Klemnom, predvsem pa si že več kot desetletje prizadeva, da bi Slovencem predstavili blues, še posebej blues orgličarje. Nekaj dni pred izvedbo festivala sva spregovorila o eni izmed najbolj zapeljivih glasbenih zvrsti, ki pri nas dobiva vedno več privržencev.

V enem od napovednikov sem zasledila, da se boste na letošnjem drugem Blues harp festivalu spet zbrali v ljubljanski Cvetličarni in predstavili svoj pogled na blues. Kako orgličarji dojemate omenjeno glasbeno zvrst? Blues je zvrst, ki jo preprosto čutiš. Ali ga imaš v sebi ali pač ne. V bluesu ni denarja. Na to temo je moj učitelj Joe Filisko iz Chicaga povedal tudi eno dobro šalo, ki gre takole: "Kako zaslužiš milijon z igranjem bluesa? Tako da imaš prej dva." Iz bluesa so se razvile tudi vse preostale glasbene zvrsti, kot so džez, rokenrol. V eni od svojih skladb Muddy Waters celo poje The blues had a baby and it called it rock 'n' roll. Kot sem že dejal, blues nosiš v sebi.

Lani ste festival posvetili legendarnemu ameriškemu mojstru bluesa Bigu Walterju Hortonu, letos boste igrali v čast energičnemu orgličarju Sonnyju Terryju. Po kakšnem ključu ste ju izbrali? Sonny Terry, Big Walter Horton, Little Walter so moji vzorniki in tako bo festival vsako leto posvečen enemu od njih.

Sonny Terry je bil znan po svojih vokalnih vložkih in posnemanju zvokov iz narave. Bomo česa podobnega deležni tudi pri katerem od izvajalcev v soboto? Zagotovo. Že jaz na primer kdaj med igranjem spuščam kakšne glasove. Je to kar značilno za orgličarje, saj je pri orglicah poudarek na vdihu in izdihu. Priljubljeno je na primer lajanje. Je pa res, da nihče od nas teh vložkov ne uporablja tako kot Terry med igranjem ob izdihu in vdihu.

Da bi Slovencem predstavili blues, še posebej blues orgličarje, si prizadevate že 15 let. Kako dojemljivi smo Slovenci za blues? Če sodim po odzivu na koncertih, opažam, da na blues, ker gre za plesno glasbo, bolj padajo ženske. Tudi sicer pa se mi zdi, da se za blues zanima vedno več ljudi. Veliko je tudi novih bendov.

Če se posvetiva igranju ustne harmonike v slovenskem prostoru, v katerih zvrsteh (blues, rock, folk …) jo slišimo najbolj pogosto? Orglice so začimba. Z Andrejem Ferkoljo sva se organizacije Blues Harp Festa lotila tudi iz razloga, da Slovencem pokaževa, kako zveni, če ta instrument postaviš v ospredje. Gre za različne sloge igranja. Sam sem bluesman, na orglice igram večinoma blues, kdaj tudi kakšne improvizacije ali pa na primer pri Adiju Smolarju urežem kakšno lepo vižo. Orglice pri nas pogosto slišimo tudi v narodno-zabavni glasbi, kdaj malo pihnejo Tomaž Domicelj, Vlado Kreslin, a omenjena dva ne toliko v country, kot bolj v folk maniri.

Vi ste se z ustno harmoniko resneje začeli spoznavati leta 1994, ko ste si kupili set za učenje orgličarja Dona Bakerja. Kaj vas je tako pritegnilo pri tem inštrumentu, da ste sklenili, da mu posvetite več časa? Začelo se je v osnovni šoli, ko sem gledal neko kavbojko. Naslov sem že pozabil, ampak zelo dobro se spominjam zvoka orglic, ki ga je pisec filmske glasbe Ennio Morricone redno vključeval v tovrstni žanr. Takoj naslednji dan sem šel v trgovino po orglice, prinesel domov, nekaj časa igral in ker nisem znal, sem jih kmalu pospravil v predal. Nato sem čez nekaj časa spet pristal v glasbeni trgovini, kamor sem vedno rad zahajal, in zagledal ta set za učenje, ki ste ga omenili, tako se je vse skupaj začelo.

Igranja na ustno harmoniko ste se učili pri odličnem Nevenu Mijaću, ki je za svoje delo na Hrvaškem prejel različne glasbene nagrade, pa pri svetovno priznanih orgličarjih Carlosu del Juncu in Joeu Filisku. Kakšnih prijemov ste se naučili pri velikih mojstrih? Joe Filisko na primer ni samo izjemen orgličar, ampak tudi zelo dober pedagog. Pokazal mi je stvari, ki so sicer zelo preproste in bi jih lahko ugotovil že sam, ampak jih nisem. Da ti kakšen dober namig, kako na primer z določenimi postavitvami jezika dobiš večji volumen itn. Tu so še različni rifi in tehnike, Filisko je tudi na primer velik strokovnjak za slog Sonnyja Terryja.

Zahteva igranje na ustno harmoniko veliko vaje? To pa. Že samo, da se naučiš ukrivljati tone, potrebuješ kar nekaj časa. Sicer pa je, tako kot pri vsakem drugem instrumentu, tudi tu samo vaja, vaja, vaja.

Pri bluesu se najpogosteje uporabljajo diatonične orglice, kjer se lahko poltoni zaigrajo z ukrivljenjem jezika. Sicer pa se uporabljajo tudi kromatične, s katerimi se lahko poltoni odigrajo z gumbi. Predvidevam, da si večji frajer, če obvladaš prve? Mah kaj pa vem, recimo da. Ampak po drugi strani imajo pa kromatične čisto drug zven, sicer se bolj uporabljajo v džezu in klasiki, a tudi bluesu. Little Walter je na primer fantastično igral na kromatične orglice. Pa Stevie Wonder.

Med iskanjem informacij sem naletela na podatek, da pišete pesmi in nameravate izdali pesniško zbirko z naslovom Psihedelični guru. Res je, poleg tega, da igram orglice, že vrsto let pišem pesmi, a jih še nisem izdal. Zadeva je že lektorirana, a priznam, da se temu še nisem toliko posvetil.

Zakaj pa Psihedelični guru? Vedno me je privlačil šamanizem, sicer pa pišem pesmi, v katerih je mogoče najti marsikakšen nasvet in spoznanja, si pa si jih lahko vsak interpretira po svoje. Pri tem je pomembno, da je bralcu vseeno, kaj sem jaz mislil s tem, pomembno je, kaj si misli on.

Mi boste za konec eno kratko odrecitirali? Lovci na utvare so dolgočasni kot ponošene prodajalke ljubezni in ravno ti se parijo med seboj, ker je še bolj dolgočasno. Seks brez razloga, čustvena nemoč, skupaj, a daleč za hip užitka. Vidiš jih na pošti, na ulici, za šankom. Svetijo na svojstven način, dejansko svetijo v medlih presledkih. Njihove geste so geste nemirne živali v namišljeni ograji. Šarlatani brez domišljije. Samim sebi dolgočasni artisti lažne samopomembnosti, ko prodajajo sebe nevedoč. Za popizdit' dolgočasno.