Augustines – Augustines

Če smo v sodobnem indie rocku vajeni minimalističnih kitarskih zvokov in ciničnih besedil, smo se ob albumu Augustines skoraj stopili. Toliko optimizma in brezsramnega stadionskega stopnjevanja v refrenih namreč že dolgo nismo slišali, zato niti ne preseneča, da so si svojo koncertno kilometrino nabirali z jokajočimi Counting Crows.

Billy McCarthy in druščina se tokrat od bolj temačnih tematik s prvega albuma pomikajo v svet spodbudnih refrenov, spevnih melodij, spremljevalnih vokalov in klavirskih spremljav, ki delujejo tako ubrano, da bi za skoraj vsako skladbo lahko prisegli, da smo jo že slišali na kakšnem štadionskem spektaklu. Že Cruel City se z basi nekoliko spogleduje z U2, medtem ko Nothing To Lose But Your Head in Weary Eyes zvenita kot ostanka iz Joshua Tree.

Brezsramno spogledovanje z irskimi stadionskimi velikani je sicer prepričljivo in dovolj sveže, k čemur verjetno pripomorejo presenetljivo simpatični vokali Billyja McCarthyja, pozneje na albumu pa se skladbam pridružijo še vplivi Bona Iverja (Walkabout), Arcade Fire (This Ain't Me) in malo tudi Mumford & Sons (Hold On To Anything). Mešanica komercialno preverjenih pristopov je resda izjemno poslušljiva, a pretiranega glasbenega vznemirjenja ne ponuja.

Vseeno skupine Augustines ne velja odpisati, tako poslušljiv album namreč ne uspe vsakomur, lahkota, s katero so album napolnili s spevnimi melodijami, pa je resnično zavidajoča. Augustines so trenutno najbolj varna rock izbira za konservativne poslušalce, ki bodo, če bodo želeli, nekaj konservativnega čudenja o lepotah sveta našli tudi v njihovih besedilih in spremljevalnih intervjujih.