Sreda, 11. 9. 2013, 11.17
8 let
"Stand-up komedija ne spada na TV!"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2
"Zakaj pa ne bi posneli nastopa stand-up komedije in tega predvajali na TV?" "Ne, ne, to ne gre!" "Zakaj ne?" "Stand-up komedija ni za televizijo, to moraš gledati v živo." "Ja, ampak Američani ..." "Aah, Američani, Američani." "Lahko jih vzamemo za primer, oni že desetletja snemajo ..." "Lej, pusti Američane in Angleže. Oni so drugačni." To so bili "argumenti", s katerimi so se po navadi končali "kreativni" pogovori. Res je, v ZDA in Angliji imajo tradicijo stand-up komedije, ki je mi nimamo. Res je tudi, da stand-up najboljše deluje v živo. Ampak ...
Smeh je dokaj socialna dejavnost. Kdaj ste se nazadnje smejali, ko ste bili povsem sami (no, ponavadi to počnemo takrat, ko se nam že rahlo blede, ha ha). Smeh vsekakor boljše deluje, če nas je v prostoru več, če gre za "kolektivno dejavnost". Smeh daje energijo tudi komiku, ta se odziva na odziv publike. Več smeha pomeni več samozavesti, kar pomeni boljši nastop.
Da bi stand-up komedija delovala na televiziji, je pravzaprav najpomembnejše to, da se ta energija iz dvorane nekako prenese tudi na ljudi pred malimi ekrani. Da jih vključimo v to svojo kolektivno dejavnost, kot da so tudi oni tam. In tu nastopijo težave.
Ko sem prvič nastopal na TV, publika ni bila ozvočena, kar pomeni, da se jih ni niti malo slišalo. No, bil pa je ozvočen voditelj. Ena oseba. In smeh natanko ene osebe se je nato tudi slišal na posnetku, ki so ga gledali ljudje doma pred TV. Njihov vtis je seveda bil – temu tipu se smeji natanko en človek. Neprijetno! Spet ob drugi priložnosti so nam publiko postavili na oder – za naš hrbet. Nastopaš, govoriš v kamero, pred tabo nikogar, za tabo gruča ljudi, ki te gleda v hrbet in niti ne ve točno, kaj se dogaja, kaj govoriš. In spet: vtis, ki ga dobijo ljudje doma, so bili kisli in zmedeni obrazi, ki so kukali izza komika.
Vse to in še več sem vneto razlagal in pisal vsem, s katerimi sem imel priložnost sodelovati na snemanjih. Dvomim, da je kdo zares prebral ali pa slišal. Ponavadi so me potrepljali po rami in mi rekli: "Imaš tremo, fant?" Predvidevam, da so si mislili: "Kaj pa ta mulc ve, on bo mene učil, kako se snema, saj sem pa ja že 30 let na TV."
Na koncu sem le srečal nekoga, ki me je poslušal. In tako je nastala oddaja Planet Stand-Up. O tem pa preberite prihodnji teden. ;)
