SiolNET. Trendi Film in TV
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Zimsko spanje

4

termometer

Če vas že sama misel na 196-minutno (prav ste prebrali) filozofsko-psihološko dramo, ki temelji na dialogih, zaziba v spanec, se letošnjemu prejemniku zlate palme raje na široko ognite.

Če vas ne in boste Zimskemu spanju (Kis uykusu/Winter Sleep) vendarle dali priložnost, pa obstaja velika verjetnost, da bo čudovito posnet in še bolje odigran film turškega režiserja Nurija Bilgea Ceylana (Uzak, Tri opice, Bilo je nekoč v Anatoliji) vašo potrpežljivost poplačal.

Ceylan si je za svojo študijo človeškega značaja in širše turške družbe, h kateri so ga navdihnila dela ruskega pisatelja in dramatika Antona Pavloviča Čehova, vzel čas in posnel brezčasen ter občudovanja vreden film, ki se odvije pred nami veliko hitreje, kot pa bi to glede na njegovo (že kar malce predrzno) dolžino pričakovali.

Hotel Anatolija

Zgodba se odvija v anatolijski pokrajini Kapadokija in sledi nekdanjemu igralcu in premožnemu posestniku Aydinu (Haluk Bilginer). Ta skupaj s svojo čudovito mlajšo ženo Nihal (Melisa Sözen bi lahko igrala Bondovo dekle!) in ločeno sestro Neclo (Demet Akbag) prebiva v odmaknjenem, v skale vklesanem hotelu, ki sta ga s sestro podedovala od svojih staršev. Zdi se, kot da je vodenje hotela le eden od Aydinovih konjičkov. Izobražen gospod (aydin v turščini pomeni intelektualec) svoje dneve preživlja tako, da piše domišljave kolumne za krajevni časopis Glas stepe, tu in tam pa se s svojim pomočnikom Hidayet (Ayberk Pekcan) odpravi v okoliške vasi po opravkih.

Nekega dne med vožnjo v okno njunega kombija prileti kamen, ki ga je zalučal sin enega od Aydinovih podnajemnikov. Pozneje izvemo razlog za njegovo dejanje: Aydinovi možje poskušajo prisilno izseliti dečkovo družino, ker njegov oče, pijanec in nekdanji zapornik, ne plačuje najemnine. Deček pa v svojem sovraštvu do gospodarja – ta ima sicer med okoliškimi prebivalci status zvezdnika – še zdaleč ni osamljen. Ko zapade prvi sneg in ko narava leže k počitku, se v protagonistih prebudijo skrite zamere, ki nam razkrijejo pravi Aydinov obraz.

Pravi celovečerec

Zimsko spanje je Ceylanov najdaljši, na nek način pa tudi njegov najdostopnejši film. Med projekcijo sem samo enkrat pogledal na uro in še to samo zaradi tega, da sem preveril, kdaj se je na platnu spremenilo vzdušje (to se zgodi po približno dveh urah).

Film nam počasi, plast za plastjo, razkriva različne osebnostne lastnosti osrednjega antijunaka. Sprva vidimo Aydina takšnega, kot vidi sam sebe: kot intelektualca, umetnika, družinskega človeka, dobrotnika in pravičnega vladarja. Bolj ko ga spoznavamo, manj nam je všeč. To ne pomeni, da je Aydin zlikovec. Je samo človek – nepopoln in kompleksen.

Njegova nesrečna žena ga v enem od njunih prepirov opiše kot groznega, sebičnega, zamerljivega, ciničnega in celo zlobnega človeka, takoj zatem pa doda, da je tudi pošten, pravičen in vesten. "Toda včasih s svojimi vrlinami dušiš ljudi okoli sebe, z njimi jih zlomiš in ponižaš," mu navrže.

"Teme si ne izbereš sam, na nek način ona izbere tebe"

Zimsko spanje temelji na tovrstnih, nasprotujočih si dialogih, ki jih je režiser spisal s svojo ženo Ebru Ceylan. Film povezujejo dolge razprave o etiki, morali, odgovornosti, religiji in naravi zla. Jezik je literaren (Shakespeare sreča Dostojevskega) in, tako kot Aydin, vzvišen, v vseh pogovorih pa je jasno izražena dihotomija: med revnimi in bogatimi, med moškimi in ženskami, med intelektualci in neizobraženimi, med starimi in mladimi, med konservativnimi in liberalnimi vrednotami, med človeškimi željami in stvarnostjo, med lastno podobo o samem sebi in tem, kako te vidijo drugi … Ceylan se ne postavi na nikogaršnjo stran, ampak samo vodi razpravo, predvsem pa svojih junakov nikoli ne obsoja.

Čeprav junake obdaja čudovita pokrajina, z njimi večino časa preživimo v notranjih prostorih, zaradi česar film učinkuje kot gledališka igra, pri kateri sedimo na odru, tik pred igralci. Glasbe v filmu skoraj ni, tu in tam slišimo samo Schubertov preludij za klavir št. 20 in še tega preglasijo skrbno izbrane besede zakoncev Ceylan.

"Teme si ne izbereš sam, na nek način ona izbere tebe," Aydin pojasni svoji zagrenjeni sestri. Videti je, da so teme izbrale tudi Ceylana. Letošnji prejemnik zlate palme je čudovito posnet, tankočuten in večplasten film z močnim intelektualnim nabojem, ki ga je nemogoče ne občudovati. Njegova edina pomanjkljivost je v tem, da nam ne ogreje srca.

Napovednik filma Zimsko spanje:

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin