OCENA FILMA: Straight Outta Compton – Zgodba o N.W.A.

Zapuščina N.W.A., nekdaj "najnevarnejše glasbene skupine na svetu", se nadaljuje. Najboljši film o hip hopu in ena najboljših glasbenih biografij vseh časov!

1 / 4

Foto: Karantanija Cinemas

2 / 4

Foto: Karantanija Cinemas

3 / 4

Foto: Karantanija Cinemas

4 / 4

Foto: Karantanija Cinemas

Čeprav je rap oziroma hip hop glasba, ki jo lahko v grobem razdelimo na repanje in didžejanje, relativno mlada glasbena zvrst – njeni začetki segajo v 70. leta prejšnjega stoletja, izvirajo pa iz zabav, ki so jih Afroameričani prirejali na ulicah newyorškega okraja Bronx –, je ta v zadnjih desetletjih pustila neizbrisljiv pečat v popularni kulturi.

Pred 30 leti, ko je rap s pomočjo izvajalcev in skupin, kot so LL Cool J, Ice-T, Run DMC, Beastie Boys, Public Enemy in za to besedilo še posebej pomembni N.W.A., začel prodirati v mainstream, si nihče ni mogel predstavljati, da se bo iz hip hop kulture (to ob repanju in didžejanju določata še dva sestavna elementa: breakdancing in grafitiranje) na prelomu tisočletja rodila več milijard ameriških dolarjev vredna industrija. A zgodilo se je natanko to.

Hip hop je, ne glede na to, kaj si danes o njem in o njegovi komercializaciji mislimo, v kratkem času osvojil svet, nikoli pa mu ni povsem uspelo osvojiti kinodvoran. Čeprav tudi filmska industrija ni bila odporna proti njegovemu vplivu, mi na misel prideta samo dva resna, kakovostna in odmevna igrana celovečerca, v katerih je bila glavna tematika hip hop: 8 milj (2002) z Eminemom in Hustle & Flow (2005) s Terrenceom Howardom.

Filma v Hollywoodu nista ostala neopažena. Akademija je oba nagradila z oskarjem za najboljšo izvirno filmsko pesem, Howard pa je bil za vlogo zvodnika, ki sanja o glasbeni karieri, zasluženo nominiran za kipec v kategoriji najboljšega igralca.

Če odmislimo nekatere izvrstne dokumentarce (med njimi tudi dva slovenska: Veš, poet, svoj dolg? in V letu hip hopa) ter kopico "hašišarskih" komedij, se je dolgo časa zdelo, da je to največ, kar lahko ljubiteljem sedme umetnosti ponudi hip hop oziroma kar lahko ljubiteljem hip hopa ponudi sedma umetnost. Žalostno. Nato pa je prišlo leto 2015 in z njim film Straight Outta Compton – Zgodba o N.W.A..

Biografija s pokončno držo

Ker priljubljenost hip hop glasbe v zadnjih letih upada, me še toliko bolj veseli, da smo končno dočakali igrani celovečerec, ki ga lahko brez slabe vesti označim za hip hop klasiko oziroma za film, po katerem bi se morali zgledovati vsi podobni izdelki. Glasbena biografska drama F. Garyja Grayja (Petek, Državljan nevarnih namer) o strmem vzponu in (ne)pričakovanem razpadu skupine N.W.A. (okrajšava za Niggaz Wit Attitudes ali po naše – Črnuhi s pokončno držo) je namreč vsebinsko tako ambiciozna in stilsko tako izpiljena, da je Eminemovih 8 milj v primerjavi z njo videti kot flmski palček.

Pri tem moram poudariti, da so ustvarjalci mislili tako na obiskovalce kinematografov, ki o rapu in N.W.A. ne vedo nič in te glasbe ne poslušajo, kot na poznavalce rapa, ki so ob njihovih rimah odraščali, pa tudi vse vmes. Navdihujoča zgodba o petih temnopoltih mladeničih iz kalifornijskega geta, ki so zanetili glasbeno, širšo kulturno in celo družbeno revolucijo ter se pri tem ujeli v pasti lastnega uspeha, je dovolj razgibana in spretno posneta, da bi morala biti sprejemljiva za najširši krog (polnoletnih!) gledalcev.

Izjeme ste tisti, ki si ob kletvicah mašite ušesa in ki si v kinih radi zatiskate oči pred manj prijetnimi vidiki življenja, kot so droge, nasilje in rasizem. S tem ni seveda nič narobe, opozoril bi vas le na to, da smo vse našteto lahko videli že v biografijah, kot sta Ray in Hoja po robu, le da ni bilo tako eksplozivno in eksplicitno.

Hkrati je Grayev film veliko bolj drzen, družbeno relevanten in zabaven od omenjenih dveh ter, ne boste verjeli, nič manj prepričljivo odigran, še posebej, če vemo, da so se v glavnih vlogah preizkusili igralci z malo ali nič igralskimi izkušnjami.

To so samo nekateri razlogi, zaradi katerih Straight Outta Compton, biografija s pokončno filmsko držo, ni samo najboljši film o hip hopu vseh časov, temveč tudi ena najboljših glasbenih biografij vseh časov. Poglejmo si še druge …

Najnevarnejša in najvplivnejša hip hop skupina na svetu se predstavi

Kot je to pri filmskih biografijah običajno, lahko zasluge za uspeh filma v veliki meri pripišemo subjektom, katerih življenja ta obravnava. V primeru filma Straight Outta Compton to še posebej velja, saj sta dva od petih članov zasedbe, Dr. Dre in Ice Cube, pri projektu sodelovala kot producenta, tretjega, pokojnega Eazy-E-ja, pa je na tem položaju "nadomeščala" njegova vdova Tomica Woods-Wright.

Za prva dva vas je večina najverjetneje vsaj že slišala, za tiste, ki z njima in z delovanjem skupine N.W.A., v kateri sta bila ob že omenjeni in medijsko bolj izpostavljeni trojici še Mc Ren in DJ Yella, še niste seznanjeni, pa je tu kratek povzetek njihovih skupnih dosežkov. (Zgodaj odpadlega Arabian Princa v filmu komaj omenijo, zato bom tako ravnal tudi sam.)

Skupino, ki je v različnih postavah delovala med letoma 1986 in 1991, so številni ljubitelji, poznavalci in ustvarjalci hip hop glasbe razglasili za eno najvplivnejših, če ne kar najvplivnejšo hip hop zasedbo vseh časov, tedanji ameriški mediji pa za najnevarnejšo na svetu, kar se za "botre" gangsterskega rapa, ki so s svojimi kontroverznimi rimami in neposrednimi besedili opisovali nemogoče življenjske razmere, opozarjali na krivice in zatirane sodržavljane spodbujali proti uporu proti njim, tudi spodobi.

Čeprav je njihova diskografija precej kratka – pod založbo Ruthless Records, ki sta jo ustanovila Eazy-E in menedžer skupine Jerry Heller (v filmu ga igra Paul Giamatti), so izdali samo dva albuma (Straight Outta Compton in Niggaz4Life) ter eno malo ploščo (100 Miles And Runnin'), skupaj pa so sodelovali še pri Eazy-E-jevemu samostojnemu albumu Eazy-Duz-It –, so N.W.A. z njo predramili belo Ameriko in poskrbeli, da je primat na področju hip hop glasbe za desetletje prevzela Zahodna obala.

Iz Comptona z ljubeznijo

N.W.A. so s skladbami, kot sta A Bitch Iz a Bitch in Just Don't Bite It, razburili moralno policijo, z njihovo najbolj razvpito uspešnico, kultno Fuck tha Police, pa tudi pravo policijo. Njihov status borcev za svobodo govora je dokončno zapečatil tedanji pomočnik direktorja FBI Milt Ahlerich, s tem, ko je skupini poslal protestno pismo, v katerem je njene člane obtožil, da razpihujejo sovraštvo do varuhov zakona in spodbujajo k nasilju do njih.

Uveljavljeni mediji, ki dolgo časa niso želeli predvajati njihovih pesmi in spotov, skupine niso mogli več ignorirati in dobički od prodanih plošč so po zaslugi belopolte mladine narasli v milijone. N.W.A. so za številne postali glasniki generacije. Drugi so jih krivili za vse, kar je bilo v družbi (in je še danes) narobe.

Ob njihovih besedilih in sočnem izrazju se res ni težko zgražati, je pa zanimivo, da so njihovi kritiki (vključno z gospodom Ahlerichom) popolnoma preslišali tiste dele besedil, ki se nanašajo na policijsko brutalnost in rasno profiliranje.

Če želimo razumeti pomen N.W.A., moramo poznati okolje, iz katerega so ti izhajali. Compton, mestece v južnem okrožju Los Angelesa z nekaj manj kot 100 tisočimi, večinoma nebelimi prebivalci, je bil v 80. in prvi polovici 90. let prejšnjega stoletja pojem urbanega pekla, v katerem so vladali socialna stiska, epidemija cracka in tolpaško nasilje.

Nedolžni prebivalci so bili dvojne kolateralne žrtve teh razmer. Izogibati so se morali nabojem, pred katerimi niso bili varni niti v lastnih domovih, hkrati pa so se morali ukvarjati še s policisti, ki so jih lahko aretirali že zato, ker stojijo na trati pred lastno hišo. In vse to se je dogajalo samo streljaj daleč od Hollywooda.

N.W.A. so bili produkt tega okolja, njihova umetnost je bila samo odraz resničnosti. To seveda ne pomeni, da so bili sami brezmadežni. Eazy-E je bil pred glasbenimi podvigi tudi sam član tolpe, založbo Ruthless Records pa je ustanovil s pomočjo denarja, ki ga je privarčeval od prodaje drog. Obsodbo si zasluži tudi njihov odnos do vseh žensk, ki niso njihove sorodnice.

Obsojati je lahko. Veliko težje se je postaviti v kožo nekoga, ki je odraščal v okolju, v katerem so pri otrocih izmerili višjo raven posttravmatskega stresnega sindroma kot pa pri njihovih vrstnikih v Bagdadu v času vojne. Film Straight Outta Compton bi vam moral pri tem pomagati.

Črna življenja štejejo

Čeprav se razmere v Comptonu v zadnjih letih izboljšujejo, velja ta še vedno za enega najnevarnejših urbanih okoljih v ZDA. Res pa je, da je občutek varnosti lahko odvisen tudi od tega, kakšna je vaša barva kože. Številni videoposnetki policijskega nasilja nad Afroameričani so nam v zadnjem času pokazali, da lahko ti povsod okusijo življenje v getu.

N.W.A. so o tem govorili, še preden je javnost leta 1991 šokiral prvi od teh posnetkov, na katerem so štirje policisti brutalno pretepli Rodneyja Kinga, v svojih besedilih pa so napovedali tudi krvave losangeleške izgrede, ki so sledili njihovi oprostitvi. Tisti, ki so njihova opozorila preslišali, si pred resnico niso mogli več zatiskati oči.

Pri tem je žalostno predvsem to, da se ni v zadnjih 25 letih ni nič spremenilo (kljub predsedovanju Baracka Obame). Nasprotno – Straight Outta Compton je danes še bolj aktualen, kot pa bi bil, če bi film posneli pred 25 leti.

Ko se moč uličnega znanja združi z močjo filmskega znanja

Občutek imam, da se bodo največji kritiki filma našli med poznavalci skupine in tistimi, ki bodo menili, da so bili v njem krivično predstavljeni. Ustvarjalci so vse prelomne trenutke uspeli prikazati v manj kot dveh urah in pol (prvotna različica je bila uro daljša), za kar so si morali privoščiti nekaj umetniške svobode, teme, ki jih Straight Outta Compton obdela, pa bi zadostovale za najmanj pet različnih celovečercev. Popolnoma objektivnega filma, kaj šele biografije, ni, prepričan pa sem, da boljšega (in objektivnejšega) filma o N.W.A. ne bomo dočakali.

Na koncu moram pohvaliti še igro petih mladeničev, ki so skupino N.W.A. znova obudili k življenju in brez katerih film ne bi bil niti približno tako zabaven in ganljiv, kot je. Še posebej glavnih treh. O'Shea Jackson Jr. (Ice Cube), Corey Hawkins (Dr. Dre) in Jason Mitchell (Eazy-E) so neverjetno podobni resničnim osebnostim, ki jih upodabljajo (v primeru prvega je to razumljivo, saj je Ice Cube njegov ata.)

Podobnost pa ne bi bila vredna omembe, če ne bi poosebljali tudi skupinskega duha skupine in iz njega sijali kot posamezniki. Dejstvo, da večina zanje še ni slišala (za O'Sheo je to prvenec!), jim je kvečjemu pomagalo pri njihovih prepričljivih nastopih. Vsekakor pa upam, da bomo zanje v prihodnje še slišali.

Na žalost je to največji približek k ponovni združitvi skupine. To je že ob izteku leta 1989 zapustil Ice Cube, ker je kot avtor številnih besedil povsem razumljivo menil, da ni prejemal pravičnega deleža od dobička. Dve leti pozneje mu je zaradi podobnih razlogov sledil še glavni producent skupine Dr. Dre. Pozneje je peterica zakopala bojne sekire in razmišljala o snemanju novega albuma.

Te sanje so se končale 26. marca 1995, ko je Eazy-E izgubil življenje zaradi zapletov ob AIDSU. Njegova zapuščina in zapuščina skupine N.W.A. kljub temu živi naprej. Del te zapuščine je tudi film Straight Outta Compton.

Napovednik filma:

[video: 54427 / ]

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano