SiolNET. Trendi Film in TV
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Šiška Deluxe

1

termometer

Šiška Deluxe

Odopicedopice. Cvitkovičeva lokalpatriotska dostava smeha je hitra, zanesljiva in učinkovita, izbirčneži, ki bi radi zaužili kaj bolj hranljivega, pa lahko še vedno ostanejo na Kruhu in mleku.

Charlie Chaplin je nekoč dejal: "Vse, kar potrebujem, da ustvarim komedijo, so park, policist in čedno dekle." Slovenskemu režiserju in scenaristu Janu Cvitkoviču je to, če malo poenostavim, uspelo s picerijo, tremi dobrosrčnimi zgubami in labodom (oziroma gosko), pomagal pa si je tudi s policisti.

Preden se posvetimo posameznim sestavinam Cvitkovičevega četrtega igranega celovečerca, naj povem, da bi se Šiška Deluxe – dobrohotna grenko-sladka (bolj sladka kot pa grenka) komedija o treh prijateljih v srednjih letih, ki v Šiški odprejo picerijo – težko bolj razlikovala od njegovih prejšnjih filmov. Še posebej od tistih, ki jih je sam tudi režiral, sploh pa od njegovega zadnjega.

Kruh in mleko, Odgrobadogroba in eksperimentalni Archeo so Cvitkoviču prinesli številne nagrade ter navduševali kritike in zahtevnejše gledalce (povsem upravičeno), v Cvitkovičevi Šiški pa bodo na svoj račun prišli tudi vsi tisti, ki v kino ne hodijo zaradi umetnosti, ampak zaradi smeha in zabave.

Jebiga 2: Šiška vrača udarec

Slovenski filmi so redkost, kakovostni slovenski filmi so še večja redkost, največja redkost pa so kakovostni slovenski filmi, ob katerih lahko uživajo množice in ki jim uspe te množice privabiti tudi v kino. Eden takšnih je bil Jebiga, s katerim ima Šiška Deluxe veliko skupnega, med drugim tudi del igralske zasedbe in poslanstvo lahkotnega razvedrila.

Šiška Deluxe

Tovrstne primerjave so vedno nehvaležne. Ne trdim, da se je Cvitkovič pri pisanju scenarija in njegovi realizaciji zgledoval po Hočevarjevi uspešnici iz leta 2000 (filma sta si v marsičem tudi različna), toda splošen vtis, ki ga na gledalca naredita obe komediji, je tako podoben, da bi Šiško Deluxe lahko označili za nadaljevanje Jebiga. Neuradno, seveda.

Kar sploh ni slabo. Če tega ni posnel Hočevar, smo lahko ljubitelji izvirnika veseli, da ga je vsaj Cvitkovič. Pomembno je, da gledalci nimamo občutka, da spremljamo nepotrebno reciklažo. Če že kaj, Slovenci takšne filme potrebujemo, Šiška pa v določenih, še posebej dramatičnih, segmentih Jebiga celo preseže.

Nanjo dobite vse, kar si zaželite: komedijo, dramo, muzikal …

V Šiški Deluxe se, v nasprotju z Jebiga, že zelo zgodaj izriše zaplet: Mile (Marko Miladinović), Fedr (Žiga Födransperg) in Zekir (David Furlan) so trije nesposobni Šiškarji z divjo preteklostjo in brez prihodnosti. Preživljajo se s priložnostnimi deli in preprodajo trave, ki jo gojijo pri Miletu doma, pri čemer jim pomaga tudi njegova mama Olga (izvrstna Marijana Brecelj).

Priložnost, da vzamejo usodo v svoje roke in nekaj ustvarijo, se pojavi, ko Fedru umre teta in mu zapusti šiviljsko delavnico. Odločijo se, da bodo prostor preuredili in odprli najboljšo picerijo v mestu. Začetek njihove nove (legalne) skupne poslovne poti je bolj kilav, ko pa v ekipo sprejmejo krizno menedžerko, skrivnostno potepuhinjo Jano (Jana Prepeluh), se vremena za njihov posel zjasnijo, postopno pa začnejo urejati tudi svoja zasebna življenja.

Njihova največja konkurenčna prednost je pica, ob kateri lahko naročite, karkoli si zaželite: rubikovo kocko, marihuano, vstopnice za koncert ali nogometno tekmo in celo laboda (če, tako kot raznašalec Fedr in stranka, ne ločite med gosjo in labodom). Off limit so samo vstopnice za Plestenjaka.

Podobno bi lahko dejali tudi za sam film, ki dostavi vse, kar si od takšnega izdelka želite – prepričljive igralske nastope, veliko humorja, malo drame, posrečene glasbene vložke, pristna čustva … Zraven dobite še kaj takega, za kar sploh ne veste, da si želite, na primer šiškowoodski muzikal.

Simpatični idioti, s katerimi se lahko poistovetimo

Začetek filma se mi, po pravici povedano, ni zdel najbolj obetaven (humor mi je deloval na prvo žogo, še posebej pa me je zmotil absurdni prizor, v katerem se vodilna trojica zadene s ketamini). Pozneje Cvitkovič ujame za to vrsto filma pravo razmerje med dramo in komedijo, prednost pa ima zadnja. (V nasprotju z Vojnovićevimi Čefurji raus! – še eno lokalpatriotsko ljubljansko zgodbo, ki sem jo po naključju primerjal prav s Cvitkovičevim Kruhom in mlekom.)

Nekaj časa sem potreboval, da sem se navadil tudi na glavne like. Ti so sicer simpatični in dobrosrčni, vendar takšni idioti, da je druščina iz Jebiga v primerjavi z njimi videti kot združenje kvantnih fizikov. Več ko sem o njih izvedel, bolj so se mi prikupili. Mile, Fedr in Zeki se izkažejo za idiote, s katerimi se bo lahko poistovetil marsikdo, ki ni nujno idiot. Res pa je, da se v izdihljajih filma vsi malo umirijo in spametujejo.

Šiška Deluxe

Tu se lahko znova navežem na Chaplina. Ta je dejal, da je življenje v bližnjih posnetkih tragedija, v daljnih pa komedija. To velja tudi za življenja junakov Šiške Deluxa, ena največjih prednosti Cvitkovičevega najnovejšega filma pa je, da nam ta življenja predstavi na nevsiljiv način.

Predpogoj za to, da boste ob njem uživali, pa je, da opustite nejevero in se prepustite zgodbi, naj bo ta na trenutke še tako absurdna. (Sama zgodba s Šiško, razen lokacij, nima veliko skupnega, lahko bi se dogajala tudi v kakšni drugi ljubljanski četrti ali slovenskem kraju.)

Posrečena igralska zasedba, ki jo sestavljajo tako šolani kot nešolani igralci, bi vam morala pri tem pomagati. Name sta največji vtis naredili odlični Marijana Brecelj in Jana Prepeluh, svoje delo odlično opravi tudi sproščena igralska trojica, v filmu pa se v bolj ali manj zabavnih gostujočih vlogah pojavi še cela vrsta znanih slovenskih obrazov (ob Primožu Petkovšku in njegovem gospodu Nataši sem mislil, da me bo od smeha pobralo).

Slovenski film, ki mu je usojeno, da postane uspešnica

Čeprav je Šiška Deluxe več kot samo zbirka šal, je najpomembnejši (in najsubjektivnejši) kriterij pri ocenjevanju takšnega filma še vedno prav smeh. Ker se smisel za humor od posameznika do posameznika razlikuje, vam ne morem obljubiti, da vas bo Šiška Deluxe nasmejala. Mene je, in to zelo.

Še zdaleč nisem bil edini. Če sklepam po smehu v kinodvorani in obiskanosti projekcije, je energični in optimistični Šiški Deluxe usojeno, da postane kinematografska uspešnica. Ker sem osebno ob tem filmu veliko bolj užival kot pa ob vseh treh najbolj gledanih filmih, ki so jih slovenski avtorji posneli po osamosvojitvi, lahko Cvitkoviču in njegovi ekipi rečem samo še: what you can, allright!

Napovednik filma:

[video: 60127 / Šiška Deluxe]

Šiška Deluxe

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin