SiolNET. Trendi Film in TV
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Prometej

1

termometer

Prometej, preddel Osmega potnika, s katerim se Ridley Scott vrača k žanru, ki ga je pomagal definirati, je vizualno impresiven izdelek, ki pa trpi pod težo številnih nedodelanih idej.

Naloga, ki si jo je zadal sir Ridley Scott, prav gotovo ni bila preprosta. Kako nadgraditi Osmega potnika in Iztrebljevalca – kultni klasiki, ki sta pustili trajni pečat na žanru znanstvenofantastičnega filma, žanru, h kateremu se britanski mojster režije po treh desetletjih vrača s Prometejem? Izkaže se, da presneto težko. Prometej je sicer vizualna mojstrovina, ki pa gledalce z vidika zgodbe in pretencioznih idej pusti hladne. Svetujem vam, da se pred ogledom otresete vseh pričakovanj, ki bi vas napeljevala k temu, da je Prometej kaj več od preproste hollywoodske zabave, in da odmislite mitologijo, ki obdaja projekt. V nasprotnem primeru se namreč lahko pripravite na precej frustrirajočo izkušnjo – še posebej če boste pričakovali odgovore na kopico vprašanj, ki se vam bodo porodila ob filmu. In za božjo voljo – nikar ne pričakujte Osmega potnika!

A pojdimo lepo po vrsti. Zgodba se dogaja dobra tri desetletja pred Scottovo ZF grozljivko, ki je za vedno spremenila naš pogled na vesolje in na nevarnosti, ki prežijo v njem, ter gledalce popelje na krov Prometeja – vesoljskega plovila, s katerim se ekipa, pretežno sestavljena iz znanstvenikov, odpravi na oddaljen planet, kjer naj bi odkrila resnico o izvoru človeške vrste. Sigourney Weaver alias Ellen Ripley tokrat ni na spregled, nadomešča jo arheologinja Elizabeth Shaw v podobi švedske igralke Noomi Rapace (izvirno Dekle z zmajskim tatujem!), ki vodi našo odpravo na pot pogube. Shawova je namreč tista, ki je skupaj s fantom Charliejem (Logan Marshall-Green) med raziskovanjem različnih starodavnih (zemeljskih) civilizacij odkrila naslikan pentagram. Pentagram, za katerega parček domneva, da je vesoljski zemljevid oziroma vabilo na planet, kjer domujejo naši stvaritelji, tako imenovani inženirji (namig: spomnite se fosilnega bitja, na katerega naleti odprava Nostruma v Osmem potniku). Glede prvega dela domneve se ne motita, glede drugega pač.

Vsaj mislim tako, vendar ne morem biti prepričan. Če si boste poskušali razložiti večino videnega, ne boste prišli daleč – v zgodbi je preveč nelogičnosti in premalo sklepov, dodatno težavo pa predstavljajo nastopajoče osebnosti, ki sprejemajo nerazumne, na trenutke že kar čudaške odločitve. Vsak ima skrite namere in skoraj nihče ne deluje … človeško. Ironično, da je še najbolj človeški android David, v vlogi katerega blesti Michael Fassbender. Prav tako razumem, da je bil pri Meredith Vickers (Charlize Theron) – predstavnici korporacije Weyland, ki odpravo financira – hladen robotski videz načrtovan, toda zakaj morajo biti tako nedostopne tudi vse druge osebnosti? Izjema je simpatični kapitan Prometeja, ki ga igra karizmatični Idris Elba, vendar je njegova vloga preveč podhranjena, medtem ko je sicer odlična Rapaceova povsem izgubljena v iskanju vere. Svoje delo opravijo spodobno tudi drugi igralci, a kaj, ko imamo opravka z ekipo najbolj idiotskih, neprepričljivih, nezanimivih in odvečnih znanstvenikov, kar jih je kdaj tavalo po vesolju. Ko začnejo drug za drugim umirati (saj niste mislili, da se bodo objeti in nasmejani vrnili s Prometejem na Zemljo?), nam je gledalcem zanje bolj ali manj vseeno.

Pri tako megalomanskem projektu so ustvarjalci očitno pozabili na karakterno izgradnjo, res pa je, da se nerazumne odločitve posameznikov lepo ujemajo z nelogičnostmi v pripovedi. Za pomanjkljivosti bi bilo najpreprosteje okriviti scenarista Jona Spaihtsa in Damona Lindelofa, a naj ne bo dvomov – Prometej je otrok Ridleyja Scotta. In če je snemanje predhodnikov oteževalo pomanjkanje časa, se pri Prometeju zdi, da je imel Scott preveč časa in da je v film nagnetel vse ideje, ki so se mu zadnjih 30 let nabirale v mislih. Ideje, ki so tako nedodelane, da bi odprta vprašanja zadostovala še za tri preddele/nadaljevanja. Pri zgodbi pogrešamo učinkovito preprostost Osmega potnika (in njegovega nadaljevanja). Če smo imeli po izvirniku občutek, da so vsi filmi tega žanra kopirali Scottov izdelek, je njegov najnovejši film videti kot mešanica vseh teh "kopij". V DNK Prometeja se res skriva Osmi potnik, pa tudi številni drugi znanstvenofantastični filmi (od Kubrickove Odiseje do Scottovega Iztrebljevalca), da ne omenjam Lawrencea Arabskega, starogrških mitov, Nietzscheja … Ideje in vplivi, ki film skoraj zadušijo.

Če veste, da gre za film Ridleyja Scotta, pa ste s pozitivnega stališča lahko prepričani, da je Prometej produkcijsko praktično brezhiben. Prav gotovo gre za najbolj epsko izdajo Osmega potnika – posebni učinki in scenografija so odlični, dih vam bo vzel že prvi prizor, ki je neposredna navezava na Odisejo v vesolju. Pohvaliti moram 3D-različico filma, pri kateri pozabimo, da gledamo 3D-različico – Scott namreč tehniko uporabi predvsem za poudarjanje globine polja. 3D v izvedbi izkušenega mojstra, ki ne vidi smisla 3D-tehnologije v tem, da gledalce obmetava z najrazličnejšimi predmeti. Ko bi bila vsebina filma vsaj približno tako subtilna.

Ne preseneča, da ponuja Prometej precej prijetnejšo izkušnjo šele ob ponovnem ogledu, saj se natanko zavedamo, kakšen film bomo spremljali – vizualno poslastico, ki nas nikoli ne dolgočasi in ob kateri lahko uživamo, če le odklopimo možgane in odmislimo logiko. Če vam bo to uspelo že ob prvem ogledu, še toliko bolje. In če pričakujete Osmega potnika? V kinodvorani morda ne boste kričali, ne morem pa vam obljubiti, da ne boste trpeli.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin