OCENA FILMA: Parkelj

Parkelj (Krampus) je strašljiva komedija Michaela Daughertyja o demonskem mitološkem bitju s kopiti, kozjimi rogovi in dolgim jezikom, ki po bavarskem ljudskem izročilu spremlja svetega Nikolaja, bolj znanega kot Miklavža.

V tem primeru se naslovni lik navezuje na Božička, ker pa darežljivega gospoda z belo brado v filmu ne vidimo (in ker se otroci navdušujejo nad vsemi tremi dobrimi možmi, dokler jim ti prinašajo darila), to niti ni tako zelo pomembno.

Režiser spregledanega posladka se vrača

Že takoj na začetku moram povedati, da sem od Parklja pričakoval veliko, čeprav o njem nisem vedel drugega kot to, kar se da razbrati iz prvega odstavka. Ker na božične filme, najsi gre za komedije ali grozljivke, osebno nisem pretirano mahnjen, ostane samo še ena možnost: prepričalo me je režiserjevo ime.

Michael Daugherty, soscenarist filmov Možje X 2 in Superman se vrača, je do zdaj režiral samo en celovečerec, komično grozljivko Posladki zla (Trick 'r Treat), ki se odvija za noč čarovnic in v katerem se v slogu Tarantinovega Šunda prepleta več grozljivih zgodb.

Če Daughertyjevega prvenca ne poznate, obstaja za to dober razlog: studio Warner Bros. je film dve leti brez pojasnila zadrževal v trezorju (bojda so se vodje bali konkurence, ki so jo predstavljali filmi iz serije Žaga), nato pa ga je končno izdal na DVD-ju. Škoda, saj je bilo Posladkom zla usojeno, da postanejo "halloween" klasika.

Film je dobro odigran, odlično posnet in na trenutke resnično srhljiv, še bolj pa ostaneta v spominu premetena antološka struktura in črn humor, ki prežema to nepozabno grozljivko. Nič čudnega, da je ta v letih po izidu med ljubitelji tega žanra dosegla kultni status.

Je Parkelj božični ekvivalent Posladkom zla?

Ker Parkelj na papirju pripada istemu žanru, me lahko razumete, zakaj sem upal, da bo Doughertyjev drugi celovečerec pomenil za božične filme to, kar so Posladki zla pomenili za filme, ki se odvijajo za noč čarovnic. Je torej Parkelj božični ekvivalent Posladkom zla?

Z eno besedo: ne. Prvo, kar morate o Parklju vedeti, je, da je film v ZDA prejel cenzorsko oznako PG-13, kar pomeni, da se pri otrocih, mlajših od 13 let, ogled filma v spremstvu odraslih močno priporoča, ta pa ni pogoj za nakup vstopnic. Povedano drugače: če obiskujete višje razrede osnovne šole, ni bojazni, da bi vam Parkelj povzročal nočne more.

Drugi, manj pomemben, vendar prav tako poveden, podatek je, da je proračun filma znašal samo 13 milijonov ameriških dolarjev. Ustvarjalci se torej niso prekomerno zanašali na sodobno tehnologijo, ampak so želene učinke dosegli s staromodnimi prijemi, kar je, če vprašate mene, kvečjemu dobro.

Obetaven začetek, posrečen konec, vmes pa bolj tako tako

Oboje skupaj nam seveda še nič ne pove o kakovosti Doughertyjevega filma. Uvodna sekvenca, ki nas popelje v nakupovalno središče na vrhuncu razprodaj, je izjemno obetavna. Ob spokojnih tonih božične klasike It's Beginning To Look A Lot Like Christmas v izvedbi Binga Crosbyja spremljamo upočasnjene posnetke ponorele drhali, ki se v nakupovalnem zanosu prereka, pretepa in grebe za znižane izdelke. Preprosto in učinkovito.

Takoj za tem se preselimo v predmestno hišo, kjer se odvija večina filma in kjer starša Tom (Adam Scott) in Sarah (Toni Collette) vzgajata svoja otroka, Beth (Stefania LaVie Owen) in Maxa (Emjay Anthony), z njimi pa živi še Tomova nemško govoreča mati (Krista Sadler). Še preden si gledalci zapomnimo imena vseh, dočakamo obisk njihovih neotesanih sorodnikov (pod isto streho se zbere 12 ljudi in buldog), ki praznike vsako leto spremenijo v kaos.

Družinica se takrat še ne zaveda, da bodo letošnji prazniki še posebej kaotični. Za zaplet poskrbi mladi Max. Ta po prepiru na družinski večerji raztrga svoj spisek želja Božičku, s čimer nad svoje sorodstvo prikliče starodavnega demonskega duha in njegove pomočnike: zlobne škrate, oživele igračke in nagajive praznične piškotke. (Ti so edini liki v filmu, ki so skoraj v celoti ustvarjeni s pomočjo računalniško generiranih podob.)

Nemi osrednji hudobec razkrije svoj obraz v zadnjem dejanju filma, ki je, z izjemo začetne sekvence, tudi najbolj čarobno. Vse, kar se zgodi vmes, je bolj tako tako, o satiri, na katero so nas napeljevale uvodne minute, pa v nadaljevanju ni ne duha ne sluha, kar je dodaten razlog za razočaranje.

Bistvo filma je očem dolgo časa nevidno

V snežnem metežu, ki pospremi Parkljev prihod in hišo odreže od sveta, Božička, kot rečeno, ni na spregled. Dolgo časa ne vidimo niti Parklja in njegovih nagajivih pribočnikov. Lutke so precej zabavne (neprimerno bolj kot pa Ewokom podobni škratje!) in niso pretirano grozljive, njihove norčije pa so najbolj zaslužne za to, da druga polovica filma spominja na žanrsko sorodne Gremline.

Težava je v tem, da moramo na njih čakati tako dolgo in da jih po dolžini ter količini prekašajo prizori, v katerih pobalinskih zlodejev ne vidimo – ali zato, ker se skrivajo pod snegom, pod katerim rijejo kot nekakšni krti (takrat jih vsaj slišimo), ali pa zato, ker v njih preprosto ne nastopajo.

Njihov vodja, Parkelj, je še bolj sramežljiv, saj se v vsej svoji veličini pojavi samo v dveh prizorih. Redkokdaj imam priložnost zapisati, da se film preveč zanaša na gledalčevo domišljijo, toda v tem primeru je res tako.

Človeški liki so manj prepričljivi od fantazijskih

Človeški liki so precej manj prepričljivi kot pa fantazijski, pa tudi pretirano simpatični niso. V obeh kategorijah vodi mladi Anthony, ki upodablja Maxa, najslabše pa se v vlogi Maxovega očeta izkaže Adam Scott.

Demokrat Tom prestrašenim sorodnikom ves čas zatrjuje, da bo vse v redu. Tudi po tem, ko njegova prvorojenka kot prva Parkljeva žrtev izgine neznano kam in ko njegovega svaka, na orožje mahnjenega republikanca Howarda (David Koechner), skrivnostno bitje skorajda povleče v sneg.

Toni Collette (Šesti čut) in Allison Tolman (serija Fargo), ki igrata sestri in mami, sta malce bolj prepričljivi od njunih filmskih zakoncev, vendar iz tako enodimenzionalnih vlog ne moreta ustvariti božičnega čudeža, medtem ko so vsi drugi klišejski liki (debelušen sin, jezična teta, možati dvojčici) še najbolj podobni rekvizitom.

Sprechen Sie Deutsch?*

V zgodbi je polno nelogičnosti in nepristnih trenutkov. Babica ves čas govori v nemščini, ko pa nastopi čas za veliki govor, v katerem sorodnikom predstavi legendo o Parklju, presedla iz maternega jezika na angleščino. Glede na to, da opisuje travmatične dogodke iz lastnega otroštva, bi bilo veliko bolj smiselno, če bi ravnala obratno, prizor pa bi bil zaradi teka precej bolj dramatičen.

Iz babičinih spominov, ki so gledalcem prestavljeni v obliki čudovite animacije stop-motion, izvemo tudi to, da jo je Parkelj pustil pri življenju zato, da lahko druge opozori, kaj se zgodi, ko nehamo verovati v duh božičnega časa. Če bi svojemu vnuku zaupala svojo zgodbo, še preden je ta raztrgal pismo Božičku, bi vsem prihranila veliko gorja (ker Max razume nemško, bi to lahko storila tudi v nemščini).

Takšne nelogičnosti nas zmotijo, ne glede na to, v katerem jeziku potekajo dialogi, kateremu žanru film pripada in katerim starostnim skupinam je namenjen.

Staromodna hollywoodska igračka za enkratno uporabo

Res pa je, da brez senilne dvojezične babice ne bi bilo tega filma in da Parklja nihče ne bo šel gledat zaradi nje. Naslovni antijunak je resda pretirano sramežljiv, še vedno pa predstavlja dobrodošlo popestritev praznične kinematografske ponudbe, v kateri redko srečamo filme, ki bi bili primerni tako za mladostnike kot njihove starše.

Če ste malce poredni in cenite božični duh, vendar ne marate preveč sladkobnih filmov, vam bo letošnje Miklavževo staromodno kinematografsko darilo verjetno všeč, ne pričakujte pa, da se boste z njim igrali večkrat.

In če božičnega duha ne cenite? Če sodimo po Parklju, se nimate česa bati. Drugače velja za tiste, ki si drznejo kršiti pravila, ki veljajo za noč čarovnic, toda to je že druga zgodba, druga tradicija in drug film.

*Govorite nemško?