SiolNET. Trendi Film in TV
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Pan: Potovanje v deželo Nije

2

termometer

Presenetljivo všečen napad na (otroška) čutila. V kaosu, ki ga povzročijo pozabljive akcijske sekvence in ne tako zelo posebni učinki, se skriva ganljiva zgodba, vredna lastnega filma.

Vsi filmski ustvarjalci so po svoje dečki in deklice, ki ne želijo odrasti. Podobno velja za obiskovalce kinematografov, ki od filmov pričakujejo eskapistično zabavo, le da se ti ne zanašajo na lastno domišljijo, temveč plačajo za to, da jih nekdo drug za dve uri popelje v druge svetove.

Verjetno je prav zato klasična pripoved J. M. Barrieja o večnem dečku, ki lahko leti, za vse omenjene tako privlačna – za prve morda celo nekoliko bolj kot za druge. Ne mine namreč desetletje, da ne bi posneli ene igrane različice zgodbe o Petru Panu: leta 1991 je Steven Spielberg poletel v deželo Nije s Kapitanom Kljuko, 12 let pozneje je P. J. Hogan režiral svojo različico, zdaj pa se je z zgodbo pozabaval še angleški režiser kostumskih dram Prevzetnost in pristranskost, Pokora in Anna Karenina Joe Wright.

Vsi trije filmi nimajo veliko skupnega. V Kapitanu Kljuki, Spielbergovem neuradnem nadaljevanju Barriejeve pripovedi, smo spremljali odraslega Pana v podobi Robina Williamsa, Peter Pan iz leta 2003 se je osredotočal na najstniško romanco med naslovnim junakom in Wendy, ustvarjalci aktualne pustolovščine Pan: Potovanje v deželo Nije pa so si zadali nalogo, da nam predstavijo junakovo predzgodbo, pri čemer obljubljajo, da za to zgodbo še nismo slišali. Poglejmo, ali je to res.

Panov labirint

Če se omejimo na animirane in igrane celovečerce o Petru Panu, potem to vsekakor drži. Wrightov Pan (igra ga novinec Levi Miller) je 12-letni deček, ki že vse svoje življenje prebiva v londonski sirotišnici, pred durmi katere ga je mati Mary (Amanda Seyfried) pustila še kot novorojenčka.

Vsaka sirota sanja, da je nekaj posebnega, toda v Petrovem primeru to resnično velja. Deček ima namreč to srečo, da ni sin posiljevalca in odvisnice od heroina, temveč otrok pogumne bojevnice in vilinskega princa, ki ga je mati zapustila zato, ker je zasledovala plemenitejši in družbeno pomembnejši cilj, kot pa je vzgoja pamža.

(Panovega očeta film sploh ne pokaže. Najverjetneje zato, da se odrasli gledalci ne bi spraševali, kako za vraga je to miniaturno bitje zaplodilo otroka ženski, ki je najmanj tridesetkrat višja od njega. Z vilinskim prahom?)

Vse, kar dečka veže na njegovo mater, je verižica z obeskom v obliki piščali, pismo, ki ga odkrije v predalu nemilostne nune, in seveda spomini. Na srečo Peter kruto realnost resničnega sveta v filmu že zelo zgodaj zamenja s … Kruto realnostjo domišljijskega sveta.

Še preden lahko vzkliknemo "Luftwaffe!" se s Petrom in njegovimi ugrabitelji znajdemo na leteči gusarskimi ladji, ki dečka najprej popelje v vesolje (?), takoj za tem pa še v deželo Nije, ki jo ustrahuje zlobni gusar Črnobradec (Hugh "v vsakem svojem drugem filmu sem nesmrten ali pa bi rad živel večno" Jackman).

Tu Neo, oprostite – Harry Potter, še enkrat se oproščam – Peter Pan (v tretje gre rado) s pomočjo godrnjavega prijatelja Jakoba Kljuke (Garrett Hedlund) in bojevnice Tigrice Lili (Rooney Mara) odkrije svoje resnično poslanstvo in letalne sposobnosti. Te mu bodo še posebej koristile, ko bo poskušal vile, podobne kresničkam, obvarovati pred holokavstom. Še sreča, da Peter do svojega očeta in njegove vrste ne goji zamere in da vse svoje sovraštvo usmeri v Črnobradca.

Petdeset domišljijskih filmov za ceno enega!

Iz zgodbe sem se malo pošalil, to pa zato, ker so ustvarjalci na čelu s scenaristom Jasonom Fuchsom prelomili dano obljubo in nam postregli s filmom, ki je videti kot reciklaža najmanj 50 drugih celovečercev: Oliverja Twista (sirota), Indiane Jonesa in templja boginje smrti (otroška delovna sila v rudnikih), Matrice (Pan is the One!), Favnovega labirinta (romanca med človekom in pravljičnim bitjem), Avatarja (romanca med človekom in Nezemljanko, trpljenje domorodcev), Alice v čudežni deželi (čudežna dežela), Sneguljčice in lovca (želja po večnem življenju), Fontane življenja (pobriti Jackman in želja po večnem življenju), Piratov s Karibov (pirati), Zlohotnice (junaki postanejo zlikovci), Harryja Potterja (podobnosti odkrijte sami) in celo Luhrmanovega Moulin Rougea.

(Tako je, zasužnjeni otroci prepevajo Nirvanino uspešnico Smells Like Teen Spirit. Zdravo, zdravo, zdravo, kako nizko še lahko greš pri kraji idej?)

Sem kakšnega pozabil? Verjetno sem, vendar je seznam že zdaj dovolj dolg, da o svežem vetru, ki naj bi s Panom zavel v deželi Nije, ne moremo govoriti.

Pan(ika) v čudežni deželi posebnih učinkov

Dobra novica je, da se otroci vseh teh referenc sploh ne bodo zavedali, njihovi starši in drugi odrasli pa si bodo lahko z razmišljanjem o njih krajšali čas tudi med najbolj dolgočasnimi minutami filma, ko deželo Nijo preplavijo pozabljivi posebni učinki, namenjeni predvsem mlajšim gledalcem in tistim, ki si bodo film ogledali v 3D.

Tehnične podobnosti z večino zgoraj omenjenih filmov, ki bi jih lahko v enem stavku označili kot napad na gledalčeva čutila, so me torej veliko bolj zmotile kot pa tiste, ki se kažejo v zgodbi. Ta je resda neizvirna in kaotična, vendar veliko bolj čustvena od tistih, ki smo jih spremljali v Sneguljčici in lovcu, Alici v čudežni deželi in Piratih s Karibov, sam film pa je zato veliko bolj ganljiv.

Hkrati ni nobenega dvoma, da so bili omenjeni filmi, iz katerih Pan črpa svoj tehnični in scenaristični navdih, pri širšem občinstvu izjemno priljubljeni. Wrightova pustolovščina jih tako brezsramno posnema, da Pana že iz tega razloga ljubiteljem domišljijskih filmov pri najslabši volji ne morem povsem odsvetovati.

Urok, ki ga imajo s posebnimi učinki obteženi fantazijski filmi na obiskovalce kinematografov, je očitno vendarle začel popuščati, in to prav pri Panu. Če sodimo po prvem koncu tedna predvajanja v kinematografih, bo Wrightova 150-milijonska produkcija velika finančna polomija, česar si film z vidika kakovosti v primerjavi s prej omenjenimi uspešnicami prav gotovo ne zasluži.

Ustvarjalci so obljubljali, da bomo v filmu izvedeli, kako sta Pan in Kljuka postala sovražnika, a so tudi to obljubo prelomili. Ta del so prihranili za nadaljevanje zgodbe, ki pa ga, sodeč po dosedanjem kinematografskem izkupičku filma, še ne bomo tako kmalu dočakali. Morda čez kakšnih 12 let.

Morda bomo takrat tudi ugotovili, kako je mogoče, da je Tigrica Lili, ki naj bi bila potomka ameriških staroselcev, bele polti, medtem ko je njen oče aborigin. Možnosti je več: ali se skozi njen rod prenašajo multikulti geni, ali je njena mati očeta prevarala s poštarjem iz dežele Joje, ali pa so imele prste vmes spet vile in njihov čudežni prahec.

Osebna nota dečka, ki je odrasel ob filmih

Na koncu naj vam povem, da me na Petra Pana vežejo tudi osebni spomini. Spielbergov Kapitan Kljuka je bil prvi film, ki sem si ga ogledal v kinu, in to celo na istem prizorišču, kjer sem si ogledal Pana – v Kinu Bežigrad.

Čeprav me ob misli na svojo prvo kinematografsko izkušnjo preveva nostalgija, lahko danes, 24 let pozneje, zapišem, da je Kapitan Kljuka eden od najslabših filmov v Spielbergovi karieri, kar pa me ni odvrnilo od tega, da ne bi kot otrok ob filmu neznansko užival.

Ob ogledu Pana bodo prav zagotovo uživali tudi vaši otroci, vprašanje pa je, ali bodo izkušnjo odnesli s seboj v odraslost. Če to ne bo njihov prvi obisk kinematografa, seveda.

Napovednik filma:

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin