SiolNET. Trendi Film in TV
3

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Mama

3

termometer

Njuna mama ni prava mama, prave mame že dolgo ni več ... Odlično posneta grozljivka, ki nas drži v napetosti vse do absurdnega zadnjega dejanja, ko film preplavijo posebni učinki in nesmisli.

"Mamice in očki se zelo trudijo, ampak včasih vse pokvarijo," slišimo v grozljivki Mama, ki jo je po lastnem kratkem filmu posnel argentinski režiser Andrés Muschietti, kot izvršni producent pa je svoje ime k projektu posodil kdo drug kot Guillermo del Toro, s katerim se je v zadnjih letih kitil praktično vsak drugi izdelek tega žanra. Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi o ustvarjalcih te staromodne grozljivke: zelo se trudijo, vendar na koncu s slaboumnim razpletom vse pokvarijo.

Zgodba te, ne pretirano izvirne, toda dolgo časa dovolj učinkovite štorije o duhovih se vrti okoli dveh deklic (Megan Charpentier in Isabelle Nélisse), ki ju oče, potem ko je umoril njuno mamo in svoje poslovne partnerje, odvleče v samotno kočo sredi zasnežene divjine, kjer naj bi sodil vsem trem. Njegovi načrti se po posredovanju skrivnostne sile izjalovijo in deklici preživita. Ko ju po petih letih najdejo, skrb za njiju prevzameta stric Lucas (Nikolaj Coster-Waldau) in njegovo uporniško dekle Annabel (Jessica Chastain), ki se z nesocializiranima deklicama preselita v hišo, ki jo psihiatrični inštitut uporablja za preučevanje primerov. Toda vse kaže, da se je tja z njimi vselila tudi skrivnostna entiteta, ki ju deklici kličeta Mama. Gre res samo za namišljenega varuha, kot to trdi dekličin psihiater, ali pa deklici res spremlja duh, ki bo novopečeni disfunkcionalni družinici zagrenil življenje?

Mama ima vse, kar tovrstna grozljivka potrebuje: ogromno samotno hišo z veliko stopnicami, psihiatra, ki ga zapušča vera v stroko, tragično predzgodbo iz 18. stoletja, požrtvovalni starševski figuri in srhljivi deklici, ki sta videti kot filmska otroka Tima Burtona in Helene Bonham Carter (hodita po vseh štirih, prehranjujeta se z mrčesom in pogovarjata se s stenami), zaradi katerih film učinkuje kot kontracepcijsko sredstvo.

Edino, česar film ne premore, je koherenten scenarij. Mama je značilen primer manipulativne nadnaravne grozljivke, ki postopoma dozira informacije, s katerimi pa si ne moremo prav nič pomagati, zato je najbolje, da jih kar se da hitro odmislimo in se namesto tega raje prepustimo vzdušju, ki je vredno del Torovega priimka in se približa najuspešnejšim sorodnim izdelkom zadnjih let, kot sta Vsiljivci in Sirotišnica.

Število strašljivih trenutkov je dolgo časa premosorazmerno s številom nelogičnosti, kar bi bilo popolnoma zadovoljivo razmerje, če ne bi velikega platna v zadnjem dejanju preplavili nesmisli, ozaljšani s posebnimi učinki, zaradi katerih si želimo, da bi se film končal pol ure prej – pa čeprav zaradi tega ne bi bili deležni razpleta. Manj vemo o zgodbi, za katero je očitno, da izhaja iz kratkega filma in številnih primerljivih grozljivk, bolje je.

Škoda, saj si Muschiettijev celovečerni prvenec s produkcijskega vidika zasluži najvišjo oceno, režiser pa z njim dokaže, da zna ustvariti atmosfero in manipulirati z gledalci, kar od takšnih filmov navsezadnje tudi pričakujemo. Če bi ustvarjalci vložili več truda v scenarij in bolje izkoristili sodelovanje kameleonske nominiranke za oskarja Jessice Chastain, bi si film zapomnili še po čem drugem kot po tem, da gre za rekorderja po številu omemb besede mama.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin