OCENA FILMA: Jurski park 3D

Jurski park Stevena Spielberga nam je leta 1993 pokazal, da dinozavri ne spadajo v tematski park, zato pa prav gotovo spadajo na veliko platno, če jih predstaviš na način, kot je to storil komercialno najuspešnejši režiser vseh časov v svojem največjem hitu. Spielbergova prazgodovinska bitja se nam dvajset let pozneje predstavljajo v 3D-tehniki in treba jim je priznati, da se niso niti malo postarala – še vedno so impresivna in še vedno vzbujajo strahospoštovanje. Kaj pa je 20 let v primerjavi s 65 milijoni let, se boste vprašali. V svetu filma in posebnih učinkov je to dolga doba, toda Jurski park je, zahvaljujoč Spielbergovi režiji, več kot uspešno prestal preizkus časa.

Jurski park je združil vse fantazije, ki smo jih v otroštvu gojili do dinozavrov, in nam jih predstavil skozi brezčasen preplet srhljivke, komedije in dih jemajočih posebnih učinkov, ki so v 3D-tehniki samo še izrazitejši in prepričljivejši. Toda Spielberg v Jurskem parku ni poustvaril samo dinozavrov, poustvaril je ves novi svet, s katerim se je v začetku devetdesetih predstavil novi generaciji ljubiteljev filma. Kaj predstavil, Spielberg je z Jurskim parkom, enim samim filmom, to generacijo praktično vzgojil, ob tem pa za vedno spremenil proces filmskega ustvarjanja.

Digitalni učinki bi, tako kot življenje v Jurskem parku, našli svojo pot, vendar bi bila njihova evolucija brez Spielbergove prazgodovinske pustolovščine precej daljša. Če se je z Žrelom začela prva faza sodobnih blockbustrov, označuje Jurski park začetek druge, digitalne faze. Računalniško ustvarjene podobe so v filmih obstajale že prej – temelje je z Breznom in nadaljevanjem Terminatorja postavil James Cameron –, toda Jurski park nam je postregel s pomembnim mejnikom v razvoju digitalnih učinkov: živimi, organskimi bitji, v katere gledalci brezpogojno verjamemo. Danes enako kot pred 20 leti.

V nasprotju z ljudmi v filmu, ki jim gledalci komaj verjamemo, in še to predvsem po zaslugi igralskih nastopov, ki vnesejo v medčloveške interakcije nekaj prepotrebne kredibilnosti. Še dobro, drugače bi bil ves spektakel, ki jih obkroža in ogroža, zaman. Zgodba, ki temelji na romanu Michaela Crichtona, ni nič drugega kot Žrelo na kopnem (v obeh filmih sta prevladujoči temi boj človeka proti naravi in uničevalne posledice človeškega pohlepa, potem pa so tu še Spielbergove stalne teme, kot je odnos med odraslimi in otroki), samo da je nasilje omiljeno, ton filma lahkotnejši in število smrtnih žrtev prirejeno mlajšemu občinstvu, ki jim dinozavri ne bodo povzročali nočnih mor, česar za zločesto ribico iz Žrela ne bi mogel trditi.

Preprost zaplet je poln nelogičnosti, dialogi so v najboljšem primeru pozabljivi, medtem ko so človeški liki – arheolog, ki se privaja na otroke in njegova partnerica, ki je to ne moti, zaskrbljeni in zaslepljeni dedek, blebetavi matematik, spletkarski debelušen tat, neuporaben znanstvenik, pogumen lovec in vnaprej pogubljeni odvetnik – tako pretirano poenostavljeni, klišejski in enolični, da spominjajo na karikature.

Še najbolj izoblikovane in zanimive osebnosti v filmu so dinozavri – od navidezno nenevarnega, a smrtonosnega dilofozavra, na katerega naleti Wayne Knight, do nahodnih ali kako drugače bolehnih "vegizavrov", ki jih Sam Neill nenehno boža. Ko ima čas in ne beži pred glavnimi zvezdniki filma, mogočnim tiranozavrom in srh vzbujajočimi velociraptorji. Oziroma zvezdnicami, saj naj bi bili vsi klonirani dinozavri samice. Vsaj v teoriji, toda ker življenje vedno najde pot, bi se lahko o tem prepričali le tako, da bi jim odredili obvezen pregled mednožij. Se kdo javi?

Res pa je, da spol dinozavra niti ni tako pomemben, ko ti grozi, da boš postal njegova večerja. Če sklepamo po vnemi, s katero se lotijo obiskovalcev parka, so bile vse mesojede živalce v ujetništvu hudo podhranjene. Ali pa jim je šla samo na živce ponavljajoča glasbena podlaga Johna Williamsa, ki vztrajno sili v naša ušesa in je, dinozavrom primerno, izjemno pompozna.

Ironično, še največ subtilnosti premorejo logistično zahtevne akcijske sekvence, v katerih se najbolj izrazi Spielbergovo mojstrstvo. Začetni napad gospe Rex na karavano vozil in skrivalnice med inteligentnimi roparicami in otrokoma v kuhinji nastanitvenega kompleksa ostajata dve izmed najimenitnejših sekvenc režiserjeve kariere. Ne zaradi dinozavrov, ki sicer ostajajo impresivni in jim ne moremo ničesar očitati, temveč zaradi napetosti, ki jo Spielberg ustvari skozi domiselne detajle, kot je valovanje vode v kozarcu ali poskakovanje želeja na žlički. Prizori, kot jih je lahko posnel samo mož, ki je v Žrelu, takrat še po sili razmer, tako dolgo in uspešno skrival morskega psa.

Dinozavri v Jurskem parku so manj sramežljivi, saj se nam v vsej svoji veličini predstavijo že po desetih minutah filma, kar zgodbi kvečjemu škodi. Gledalcev to ni preveč motilo in ni težko razumeti, zakaj ne. Jurski park je redek primer filma, v katerem spretna režija in tehnološka dovršenost uspešno prikrijeta pomanjkljivosti v scenariju in ustvarita skoraj popolno filmsko magijo.

Spielberg se je pozneje dokazal s precej zrelejšimi deli – istega leta je posnel Schindlerjev seznam –, toda Jurski park ostaja zadnji Spielbergov film, ki se ga spominjamo z nostalgijo. V zadnjih dveh desetletjih so nas filmi naučili, da je napredna tehnologija, ki se znajde v nespretnih rokah, lahko uničujoča, posebni učinki, ki so sami sebi namen, pa postajajo s časom vedno manj posebni. Jurski park in njegovi prebivalci ostajajo nekaj posebnega in ohranjajo posebno mesto v srcih številnih ljubiteljev filma. Tudi v mojem.