OCENA FILMA: Igra imitacije

V poplavi filmskih biografij, ki se potegujejo za letošnje oskarje, je Igra imitacije (The Imitation Game) ena kompleksnejših in zanimivejših. Med drugim tudi zato, ker prikazuje malo znano tragično življenjsko zgodbo enega največjih umov 20. stoletja, ki je s svojim delom krojil tako zgodovino kot prihodnost ter pomembno vplival na naša življenja in življenja naših prednikov.

Čeprav je svet zaradi njega neizmerno boljši, kot se izrazi nekdo v filmu, je za Alana Turinga do pred kratkim slišal le malokdo. Kako je to mogoče?

"Včasih ljudje, ki jih nihče ne ceni preveč, naredijo stvari, ki so nepredstavljive"

Vzrok za Turingovo relativno anonimnost v veliki meri leži v naravi njegovega dela. To je ostalo državna skrivnost do sredine 90. let prejšnjega stoletja, ko sta britanska in ameriška vlada dokončno razkrili podatke o tajnem programu, ki je med drugo svetovno vojno deloval v dvorcu Bletchley Park.

Na posestvu 80 kilometrov severozahodno od Londona se je skupina matematikov, kriptografov in jezikoslovcev pod Turingovim vodstvom več let ukvarjala z dešifriranjem sporočil Enigme – najboljše šifrirne naprave v zgodovini, ki so jo nacisti uporabljali za sporazumevanje. Britanski obveščevalci so dnevno prestregli več kot tisoč takšnih sporočil, ker pa niso poznali Enigminih nastavitev – te so se spremenile vsak dan ob polnoči –, si z njimi niso mogli veliko pomagati.

Turing (v filmu ga igra izjemni Benedict Cumberbatch) se je zavedal, da lahko to "izkrivljeno roko smrti" premaga samo drug stroj. Naprava, ki jo je izdelal, velja za prototip sodobnega računalnika, Turingove vizionarske povojne raziskave, s katerim je navdihnil generacije znanstvenikov in izumiteljev, pa so samo še utrdile njegov status začetnika digitalne tehnologije in očeta umetne inteligence.

Zgodovinarji ocenjujejo, da je Turingov prispevek k dešifriranju Enigminih sporočil drugo svetovno vojno skrajšal za več kot dve leti in rešil najmanj 14 milijonov življenj, Winston Churchill pa je tega sijajnega britanskega matematika in izumitelja označil za osebo, ki je najbolj zaslužna za to, da so zavezniki premagali naciste.

Kruta ironija je, da je Turing v poznejših letih trpel zaradi podobnih predsodkov in grozodejstev, proti katerim se je med vojno boril, le da mu jih niso prizadejali nacisti, ampak britanska družba.

Leta 1952 so Turinga po spletu nesrečnih okoliščin aretirali in obsodili zaradi homoseksualnosti. Če se je želel izogniti zaporu, je moral pristati na enoletno hormonsko terapijo, imenovano kemična kastracija. Turing se med postopkom nikoli ni skliceval na svoje medvojne zasluge, te je s seboj odnesel v prezgodnji grob. Dve leti po aretaciji in dobra dva tedna pred dopolnjenim 41. letom je anonimni vojni junak in javno obsojeni kriminalec Turing naredil samomor.

Film nam pove več o družbi, v kateri je Turing živel, kot pa o njem samem

Zdaj je Turing končno dočakal primerno filmsko počastitev. Čeprav je angleško govoreči prvenec norveškega režiserja Mortena Tylduma (Lovci na glave) na prvi pogled precej konvencionalna biografija, Igra imitacije učinkuje na različnih ravneh: kot informativna zgodovinska drama, kot napet vohunski triler in kot aktivistični film z močnim sporočilom. Ne nujno v tem vrstnem redu.

Film nam pravzaprav pove več o človeški naravi in družbi, v kateri je Turing deloval, kot pa o njem samem in njegovih številnih dosežkih (film nam na primer zamolči, da je Turing s svojimi raziskavami živalskih vzorcev in preučevanjem Fibonaccijevega zaporedja v zgradbi rastlin na začetku petdesetih let oral ledino na področju matematične biologije).

Za oskarja nominiran scenarij, ki ga je debitant Graham Moore spisal po knjigi matematika in gejevskega aktivista Andrewa Hodgesa Alan Turing: The Enigma, se osredotoča predvsem na medvojna leta in čas, ki ga je Turing preživel na posesti Benchley Park, medtem ko se njegovega zasebnega življenja – če odmislimo predsodke, s katerim se je spopadal, in tragično prekinjenega prijateljstva s sošolcem iz srednje šole, ki je Turinga zaznamovalo za vse življenje – komajda dotakne.

Resnici na ljubo je treba priznati, da je Turingovo zasebno življenje precejšnja neznanka, v tančico skrivnosti pa je zavita tudi njegova smrt. Še danes namreč ni povsem jasno, ali je Turing v resnici storil samomor z zastrupljenim jabolkom, kar Tyldum v dveh ločenih prizorih samo nakaže, ali pa je bila njegova smrt posledica nesrečne zastrupitve s cianidom.

Brez sklepanja kompromisov ni šlo

Nekoliko me je zmotilo le to, da je Turing v filmu prikazan kot menih (poljubljanje med dvema moškima je še vedno tabu), po drugi strani pa bi lahko pretirano ukvarjanje s Turingovim ljubezenskim življenjem njegovo zgodbo po nepotrebnem trivializiralo in jo celo oddaljilo od okusa povprečnega gledalca, kar bi bila velika škoda.

Ustvarjalci so si zaradi večjega dramatičnega učinka pri podajanju Turingove zgodbe privoščili nekaj umetniške svobode, kar je razumljivo in v veliki meri opravičljivo. Nekateri dogodki so poenostavljeni, drugi prirejeni, tretji pa povsem opuščeni.

Med drugim je precej potenciran pomen Turingovega prijateljstva s sodelavko in kratkotrajno zaročenko Joan Clarke, ki jo v filmu korektno upodablja Keira Knightley (Akademija je bila kljub temu precej radodarna, ko jo je nominirala za oskarja). Clarkova se je kot ženska v moškem svetu prav tako spopadala s predsodki, njuna poroka, ki je zaradi Turinga nikoli ni bilo, pa bi te vsaj nekoliko omilila.

Nadpovprečno ambiciozna biografija

Sicer pa je zgodovinska natančnost pri tovrstnih filmih tako ali tako drugotnega pomena. Pomembneje je, da nas preselijo v določen zgodovinski čas, kar Igri imitacije s pomočjo izvrstne fotografije, scenografije in kostumografije tudi uspe, svoje pa prispevajo tudi resnični arhivski posnetki z vojnih bojišč in navdahnjena glasbena podlaga Alexandra Desplata.

Igra imitacije se ne zapleta v zgodovinske podrobnosti in duhamorne znanstvene razlage. Namesto tega nam film na razumljiv (in razburljiv) način pojasni Turingov največji doprinos k človeštvu, hkrati pa opozori na krivico, ki se je zgodila njemu in njegovim sodobnikom.

Če dodamo še vohunske spletke, ki segajo v vrh britanske vlade in v katere se je zapletel Turing ("mož s številčnejšimi skrivnostmi kot najboljši vohuni"), dobimo biografijo, ki po ambicijah in po njihovi izpolnitvi presega veliko večino primerljivih izdelkov.

Karizmatični zvezdnik v vlogi svojega življenja

Vse našteto pa bi bilo zaman, če nas Turingova zgodba ne bi ganila. Zasluga za to gre v veliki meri glavnemu igralcu. Vloga Turinga je Benedictu Cumberbatchu pisana na kožo in v marsičem spominja na vlogo znamenitega detektiva v seriji Sherlock, s katero je igralec zaslovel (v obeh primerih igra družbeno neprilagojenega in arogantnega genija, ki ima težave s sklepanjem prijateljstev), po drugi strani pa si bi lika težko bila bolj različna.

Cumberbatchov Turing izžareva nenavadno kombinacijo ranljivosti, plašnosti, odločnosti in poguma. Kombinacijo, ki je bila potrebna, da je strl Enigmo. Za njegovo krhko zunanjostjo se skriva človeški stroj, ki je sposoben v najpomembnejših trenutkih sprejemati najtežje odločitve, hkrati pa nam njegova govorica telesa v kombinaciji z visokim glasom in jecljajočim govorom izdaja številne nervoze.

Čeprav glavni junak ne izda svojih notranjih občutkov in ostane precejšnja uganka, je Cumberbatchova igra že sama po sebi dovolj zgovorna. Turing je bil čudoviti um, trpinčena duša in človek nasprotij, ki je znal obdržati zase državne skrivnosti, manj spreten pa je bil pri prikrivanju skrivnosti iz svojega zasebnega življenja. Te so ga skorajda pokopale. Preostanek je naredil njihovo razkritje.

Madež ostaja

Glavni junak še sam ne ve, ali je stroj ali človek, vojni junak ali kriminalec. Prihodnost je razblinila vse dvome. Turing ni samo nesporni junak in eden največjih vizionarjev 20. stoletja, ampak je postal nekaj, česar si v svojih časih ni mogel niti predstavljati – gejevska ikona.

Leta 2013 je kraljica Elizabeta II. Turinga posmrtno pomilostila, medtem ko drugih 49 tisoč homoseksualnih moških, ki so bili med letoma 1885 in 1967 po takratni britanski zakonodaji obsojeni zaradi t. i. velike nespodobnosti, na kraljičino "milost" še čaka. Upajmo, da jo bo odmevnost odlične Igre imitacije spodbudila k temu dejanju.

Napovednik filma Igra initacije: