OCENA FILMA: Elizij

Piše se leto 2154 in ljudje so razdeljeni na dve skupini: bogata elita živi na idilični vesoljski naselbini, imenovani Elizij, kjer ne poznajo kriminala, nasilja in bolezni, medtem ko so množice revežev obsojene na životarjenje na onesnaženi in prenaseljeni Zemlji. Med njimi je tudi Max Da Costa (Matt Damon), nekdanji avtomobilski tat na pogojnem izpustu, ki je že kot otrok sanjal o življenju na Eliziju. Ko pa Max v tovarni orožja doživi nesrečo, mu kaj drugega kot pot na Elizij niti ne preostane. Ker je bil izpostavljen radioaktivnemu sevanju, ima na voljo samo še pet dni življenja, in če želi ta čas podaljšati, se mora pretihotapiti na vesoljsko postajo, kjer ga lahko pozdravijo. To pa ne ugaja najbolj neizprosni ministrici za obrambo Delacourtovi (Jodie Foster), ki ravno v tem času na Eliziju pripravlja državni udar.

Čeprav se Elizij (Elysium) dogaja istega leta kot Avatar, je akcijski znanstvenofantastični triler v režiji Južnoafričana Neilla Blomkampa povsem drugačna izkušnja od Cameronove vesoljske pustolovščine. Blomkamp, ki je pred tremi leti ljubitelje znanstvene fantastike navdušil z nepozabnim Okrožjem 9, nadaljuje v slogu svojega celovečernega prvenca, pri tem pa dokaže, da večji proračun še ne pomeni nazadovanja v kakovosti.

Elizij je eskapistična zabava, ki stoji z eno nogo trdno na tleh realnosti. Alegorija socialne razslojenosti in korporativnega upravljanja, v katerem ni prostora za človečnost. Slogovno razburljiv in tematsko kompleksen spektakel, ki družbeno relevantne teme zapakira v žanr znanstvene fantastike. Hkrati je Elizij dokaz, da nominacija za oskarja, ki si jo je Blomkamp prislužil za scenarij Okrožja 9, ni bila naključje. Čeprav dvomim, da bo režiser z Elizijem ta uspeh ponovil, pa lahko s svojim drugim celovečercem računa vsaj na nominacije v tehničnih kategorijah.

Čeprav film prekipeva od različnih futurističnih domislic, kot je kraja bioloških podatkov, Blomkampov scenarij v jedru zgodbe ohranja človeški element s poudarjeno družbeno noto, avtor pa se v njem ne zapleta v tehnične podrobnosti, ki bi nas oddaljile od zgodbe. Ta je pravzaprav zelo preprosta, kar jo dela še učinkovitejšo. Dogajanje je strnjeno, brez odvečnih likov, nepotrebnega ovinkarjenja ali razvlečenih akcijskih premorov. Akcija je skrbno odmerjena, posebni učinki pa niso sami sebi namen.

Zgodbe o nepomembnežih, ki postanejo mesije, so v Hollywoodu pogoste, a le redko tako prepričljive, za kar je v veliki meri zaslužen Matt Damon. Max prehodi pot od malega kriminalca do rešitelja človeštva, od egoista do ultimativnega borca za skupno dobro, ki poskrbi, da so zdravstvene storitve dostopne vsem. Čeprav so njegova dejanja predvidljiva, nas ganejo, tako kot nas gane zgodba deklice, ki ima levkemijo v zadnjem stadiju in pove Maxu zgodbico o prijateljstvu med surikato in nilskim konjem, ob kateri se bodo marsikateremu gledalcu orosile oči. K napetosti pripomore tudi dejstvo, da je glavni junak čustveno in fizično ranljiv. Max ni samo umrljiv – pred našimi očmi ves film dobesedno umira, zlikovci pa poskrbijo, da ob tem še trpi. Lik ministrice za obrambo, ki je bil sprva napisan za moškega, ne bi bil vreden omembe, če je ne bi igrala dvakratna oskarjevka Fosterjeva, v njeni podobi pa je Delacourtova psica, ki jo z veseljem sovražimo (nekateri jo boste sovražili že zaradi njenega nenavadnega, izumetničenega naglasa, ki pa spada k njenemu liku). Delacourtova pa ni niti edina niti najmogočnejša Maxova nasprotnica. Počakajte, da spoznate njenega sadističnega plačanca Krugerja (neprepoznaven Sharlto Copley, ki je v Okrožju 9 igral ubogega Wikusa van der Merwa), ob katerem vam bo zaledenela kri. Če me je v filmu kaj zmotilo, je to preveč nazoren prikaz intenzivnega nasilja nad ženskami, za katerega ni nobene potrebe, saj bi bil Kruger dovolj zloben tudi brez tega. Nasilje v slogu Prave romance je še toliko bolj nesprejemljivo, ker se zgodi v prisotnosti otroka. In še ena pripomba: na Eliziju bi si želeli preživeti več časa, kar je velik kompliment. Če si sposodim besede pred kratkim umrlega Rogerja Eberta, največje avtoritete na področju filmske kritike in prvega kritika, ki je za svoje delo prejel Pulitzerjevo nagrado, so vsi slabi filmi predolgi in vsi dobri filmi prekratki. Elizij je prekratek. Okrožje 9 in zdaj še Elizij? Ob ustvarjalcih, kot je Neill Blomkamp, se zdi prihodnost znanstvenofantastičnega filma resnično svetla.