SiolNET. Trendi Film in TV
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Čefurji raus!

2

termometer

 | Foto:
V Fužine po Kruh in mleko.

Če ste se pravkar preselili v Slovenijo in ne poznate romana Čefurji raus! – knjižnega prvenca Gorana Vojnovića, po katerem je avtor posnel svoj drugi celovečerec –, je glavni junak zgodbe 17-letni Marko Đorđić (prepričljivi Benjamin Krnetić). Marko (njegov priimek se piše z dvema đ-jema in mehkim č-jem!) je sin priseljencev iz Bosne in prebivalec Fužin, ki svoje dneve posveča igranju košarke in druženju z vrstniki: Adijem, Acotom in Dejanom (Ivan Pašalić, Dino Hajderović in Jernej Kogovšek). Vse lepo in prav, dokler se Marko ne spre s trenerjem. Ker preneha trenirati košarko, mu ostane več časa za lumparije, kar poslabša že tako slabe odnose v družini – predvsem trpi mladeničev odnos z očetom Radovanom (Ermir Hadžihafizbegović), ki je vse svoje upe za sinovo prihodnost polagal na njegovo športno kariero –, s svojimi težavami pa se spopadajo tudi Markovi prijatelji.

Vojnovićev drugi celovečerec po Piran / Piranu ima to nesrečo, da je prišel v kinematografe skoraj hkrati z Gazvodovo Dvojino in Bičkovim Razrednim sovražnikom – filmoma mladih slovenskih režiserjev, ki, sodeč po videnem, veliko bolje obvladata filmsko govorico (v besedi in sliki). Dodatna "časovna" težava Vojnovićevih Čefurjev je v časovni opredelitvi dogajanja oziroma njeni odsotnosti. Koliko 17-letnikov, ne glede na njihovo nacionalno poreklo, danes še nosi majice moštva Chicago Bulls in v pogovorih nenehno omenja Jordana? Ker nas zgodba popelje v obdobje, ko še ni bilo računalnikov in pametnih mobilnih telefonov, se sliši Vojnovićeva sicer posrečena razlaga fužinske folklore – zadrževanje mladine pred bloki – nekoliko pomanjkljiva. Film je razdeljen na poglavja v obliki dni (ponedeljek, torek, sreda, naslednja sreda itd.), a bi bilo bolje, če bi se na platnu prikazala kakšna letnica. Ker se ne, lahko mlajši gledalci dobijo občutek neavtentičnosti. Če bi se v zadostni meri poistovetili z liki, bi omenjene malenkosti brez težav spregledali, toda gledalci, ki se nismo profesionalno ukvarjali s športom, težko sočustvujemo z junakom, katerega glavna življenjska dilema je igrati ali ne igrati košarko. (Če vprašate Markovega očeta, je odgovor še preveč preprost.) Markove težave, ki naj bi izhajale iz njegovega nacionalnega porekla, se zdijo prenapihnjene, enako velja za težave njegovih vrstnikov, medtem ko so težave njihovih staršev popolnoma izvzete iz širšega okolja. To seveda ne pomeni, da se priseljenci z juga in njihovi potomci danes ne srečujejo s predsodki in omejenostjo (spletni komentarji so dovolj zgovorni), toda ob neprijaznih policistih je, če sklepamo po filmu, največja krivica, ki lahko doleti omenjeno populacijo, da v gostilni ob dunajskem zrezku ne dobi "okraskov". Amnesty International pa kar molči.

Vojnović ne pozabi omeniti izbrisanih, toda ostane samo pri omembi. Zato pa so tu številne druge težave, ki bodo blizu tudi klenemu slovenstvu: alkoholizem, zasvojenost s prepovedanimi drogami, družinski prepiri, odraščanje brez očeta … manjka samo še samomor. Podobne usode lahko srečamo v kateremkoli zaselku v Sloveniji in v tujini, tudi v Slovenskih Konjicah in v Visokem v Bosni. Fužine niso izjema, nisem pa prepričan, da gremo zaradi takšnih zgodb gledat film z naslovom Čefurji raus!. Še posebej zato, ker so bile te veliko bolj prepričljivo predstavljene že v drugih slovenskih filmih.

Zaradi prepleta družinske drame in mladinske komedije Čefurji raus! še najbolj spominjajo na kombinacijo Okornovega Tu pa tam in Cvitkovičevega Kruha in mleka. Preplet obeh žanrov ni najbolj učinkovit. Za primer vzemimo prizor, v katerem eden od četverice obupano razlaga, da ga čaka selitev v Slovenske Konjice, medtem ko se mu ves čas okajeni kolega smeji v obraz. Gledalci ne vemo, ali naj sočustvujemo z enim ali naj se smejimo drugemu? Življenje ni črno-belo, toda Čefurji so najbolj učinkoviti takrat, ko se v celoti posvetijo enemu žanru.

K shizofrenemu vzdušju občasno prispeva tudi izbor glasbe. Ta je sicer ena večjih odlik filma, a v nekaterih prizorih preprosto ne ustreza podobam na platnu. Prizor s košarkarske tekme, v katerem si junak igralce nasprotnega moštva predstavlja oblečene v narodne noše, tako pospremi resna dramatična glasba. To je tudi edini prizor v filmu, v katerem se pojavi "avtohtono slovenska" mladina. Tu pa tam se pojavi še kakšen odrasel "Janez", ki pa nima druge naloge, kot da uteleša vse nacionalne stereotipe.

V romanu nam je Marko skozi svojo izpoved osvetlil ozadja likov, glavni junak je imel o vsem svoje mnenje, ki nam ga je podal v avtentičnem slogu, humor pa je v veliki meri izhajal iz njegovega izrazja in šaljivih pripomb. Glede na to, da je Marko v filmu veliko bolj redkobeseden kot v knjigi, so dogodki prepuščeni gledalčevi razlagi, zaradi množice likov pa je neizbežno, da bodo njihove usode prikazane bolj površno.

Film je bolj dopolnitev knjige kot pa njena nadgradnja, predvsem zaradi posrečenih igralskih nastopov. Stranski liki so prepričljivi izključno po zaslugi izvrstnih igralcev (Mediha Muslinović in Hadžihafizbegović sta v vlogah Markovih prepirajočih se staršev še preveč prepričljiva), medtem ko najtežavnejši prizori, v katerih se mešata drama in komedija, pripadejo mlajšim igralskim kolegom. V vodilni četverici izstopa karizmatični Krnetić, ki pa večji del filma samo nemo bolšči izpod čela, če pa že govori, govori v offu. Pozneje, ko se Marko odpre, pride do izraza tudi Krnetićova naravna igra. Izkažejo se tudi Pašalić, Hajderović in Kogovšek, zaradi katerih nam Adi, Aco in Dejan veliko bolj prirastejo k srcu, kot bi glede na scenarij pričakovali. Škoda, da ne preživimo več časa v njihovi družbi in manj časa v družbi TV-voditeljice, ki je za zgodbo popolnoma nepomembna.

Prvo vprašanje, ki se mi je utrnilo po ogledu filma, je bilo, komu je ta sploh namenjen. Verjamem, da je imel Vojnović pri prenosu svoje delno avtobiografske zgodbe na velika platna iskrene namene, in priznati mu moramo, da ne želi s filmom na vsak način ugajati, po drugi strani pa je film tako konservativen, da ni bojazni, da bi kogarkoli pretirano zmotil ali ga celo užalil. Drugo vprašanje pa je, koliko gledalcev bodo Čefurji raus! resnično navdušili.

V oceni sem se malo bolj posvetil pomanjkljivostim, to pa zato, ker kakovosti – pristni igralski nastopi, Vojnovićeve bistre opazke, humor in glasba – govorijo sami zase in marsikatero pomanjkljivost celo preglasijo. O Fužinah in tamkajšnjih prebivalcih boste izvedeli več, če si boste zavrteli pesmi Zlatka in nekaterih drugih raperjev, kljub temu pa je Vojnovićev glas eden številnih fužinskih glasov, ki jim velja prisluhniti.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin