SiolNET. Trendi Film in TV
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Carol

0

termometer

Čudovito posneta in brezhibno odigrana ljubezenska drama o prepovedani romanci med dvema ženskama, ki vesta, da se nimata česa sramovati. Carol je čisti umetniški presežek, ki poteši tako um kot srce.

Pisateljico Patricio Highsmith ljubitelji filma in literature najbolj poznamo po psiholoških kriminalnih trilerjih, kot so Tujca na vlaku, Talentirani gospod Ripley in Dva obraza januarja.

Carol – čudovita, za šest oskarjev nominirana ljubezenska drama o romanci med mlado fotografinjo in bogato poročeno žensko, ki jo je Todd Haynes posnel po njenem romanu Cena soli – se na prvi pogled precej razlikuje od preteklih upodobitev avtoričinih del, ko pa film pogledamo pobliže, vidimo, da ta v vsebinskem smislu vendarle ne pomeni popolnega preloma s tradicijo.

Ljubezen kot zločin

Zgodba se dogaja v New Yorku leta 1952. Čeprav je njena osrednja tematika ljubezenska in ne kriminalna, lahko v njej zasledimo tudi elemente kriminalke in psihološke srhljivke. Ti so predvsem posledica družbenih okoliščin, v katerih se ta romanca odvija. V zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja, preden se je začela Eisenhowerjeva era in ko je hladna vojna na Korejskem polotoku prerasla v vročo, Američani že na splošno niso ravno prekipevali od optimizma. Lezbijke in pripadniki drugih spolnih manjšin so imeli še manj razlogov za sproščenost. Lov na čarovnice se je dotikal tudi njih.

Vse to vpliva na vzdušje filma. Glavni junakinji, premožna Carol (Kate Blanchett) in neizkušena Therese (Rooney Mara), v javnosti ne smeta kazati svojih pravih čustev, morata se pretvarjati, da sta nekaj, kar nista. (Ja, tako kot Tom Ripley.) To, kar počneta in čutita, je takrat v družbi veljalo za nemoralno in celo nezakonito. Ker živita v patriarhatu – ta omejuje predvsem naslovno junakinjo, ki se v težavnem ločitvenem postopku bojuje za skrbništvo nad štiriletno hčerko –, jima je še toliko težje.

Ženski se spoznata med božičnimi prazniki v neki veleblagovnici, kjer Therese začasno dela kot prodajalka. Čeprav med njima takoj preskoči iskrica, ki zaneti ljubezen, o njej (in o svoji spolni usmerjenosti) ne govorita in se ji še dolgo ne predata. Bližnjim (Therese je v navideznem razmerju s fantom, Carol pa še vedno vzdržuje tesne stike s svojim premožnim možem, ki poskuša narediti vse, da bi preprečil ločitev) druga drugo predstavljata kot prijateljici.

Prvič se poljubita in ljubita šele po tem, ko zapustita New York in se v Carolinem avtomobilu odpravita na zahod. Šele v motelski sobi sta prvič zares sproščeni. Carol in Therese sta lezbični različici Thelme in Louise – odpadnici, ki bežita pred partnerjema, patriarhatom in družbenimi predsodki. Edini "zločin", ki sta ga zakrivili, je ljubezen. Toda pred predsodki ne moreš pobegniti, lahko jih samo razbijaš. To nazadnje tudi storita. Enako velja za Haynesov izjemen film.

Vizualno hipnotična mojstrovina, ki gradi na vzdušju in nastopih

Carol je eden kritiško najbolj čislanih celovečercev preteklega leta. Ni težko ugotoviti, zakaj. Režiser, ki se je pred desetletjem proslavil z melodramo Daleč od nebes, nazadnje pa je posnel film Bob Dylan: 7 obrazov, je ustvaril vizualno in zvočno mojstrovino, ki zaposli oči in ušesa ter poteši tako um kot srce, izkušnjo pa nadgradita še izvrstna nastopa obeh glavnih igralk.

Zaplet je v resnici precej preprost in drugotnega pomena. Dialogi so redki, v številnih prizorih jih sploh ni. Ti pravzaprav niti niso potrebni. Carol je film, ki gradi na vzdušju. Dogajanje spremlja melanholično zasanjana glasbena podlaga Carterja Burwella, v zraku in izvrstni fotografiji Edwarda Lachmana pa vseskozi občutimo napetost, pomešano z romantičnim hrepenenjem.

Naloga filma ni le to, da nas preslika v New York na sredini prejšnjega stoletja, temveč predvsem to, da nas povleče v svet obeh glavnih junakinj, še posebej mlajše Therese (čeprav se film v nekaterih prizorih posveča samo Carol, romanco spremljamo skozi Theresine oči), pri čemer ima ključno vlogo fotografija.

Carol so snemali na 16-milimetrski film, direktor fotografije pa se je pri vizualnem slogu filma zgledoval po fotografijah (večino so posnele ženske) iz tistega obdobja, kar pomeni, da je slika zrnata in pogosto ni v fokusu, barve so zamolkle, v omejeni barvni paleti pa prevladujejo zelena, rumena, rdeča in ciklamna. Vzorci in barve se prelivajo, večplastna fotografija ima izjemno globino in posebno strukturo.

Kamera se osredotoča na kose oblačil (krznen plašč, usnjene rokavice) in dele telesa (dlani, oči), glavni junakinji pa pogosto snema iz nenavadnih kotov (npr. čez rame) in skozi steklo. Posnetki zarošenih avtomobilskih stekel, v katerih odsevajo luči in obrazi, ustvarijo čudovite fluidno-hipnotične kadre. Ob takšnih dosežkih, kot je Lachmanov, me ne preseneča, da je bila na zadnjih oskarjih prav kategorija najboljše fotografije ena najmočnejših.

En "ljubim te" povsem zadostuje

Namen ustvarjalcev je jasen: s sliko (in glasbo) ustvarja čustva. Ker so ta vtkana v vizualno in zvočno podobo filma, junakinjama o njih ni treba govoriti (ne drugim ne druga drugi – en "ljubim te" je povsem dovolj). V lanskem Danskem dekletu, še enem filmu z LGBT-tematiko, so liki vsak občutek ubesedili, o svojih čustvih pa na dolgo in široko razpredali.

Scenaristka Phyllis Nagy, ki je s Highsmithovo tudi osebno prijateljevala, se je stvari lotila drugače: v Carol liki spregovorijo samo takrat, kadar imajo kaj tehtnega povedati. Številne misli ostajajo neizrečene, dialogi zvenijo (času primerno) naravno in niso na prvo žogo. Zaradi naštetega je film vse prej kot patetičen in osladen, ker so čustva, tako kot barve, pritajena, pa bi težko govorili o melodrami. Temu ustrezajo tudi igralski nastopi. Čeprav obe igralki obvladujeta platno, je njuna igra naravna in minimalistična, predvsem pa docela prepričljiva.

Napredni ženski in kastrirani moški Tisto, kar delno avtobiografski roman Cena soli, ki ga je Higsmithova izdala leta 1952 pod psevdonimom Claire Morgan (nekaj let pred svojo smrtjo pa še pod svojim pravim imenom in pod naslovom Carol), loči od pisateljičinih drugih literarnih del (posledično pa tudi njihovih adaptacij), so predvsem liki.

Carol svojemu možu v nekem trenutku pove: "Če bo šel primer na sodišče, se bo za vse končalo grdo, in midva nisva grda človeka." Čeprav se ženski srečujeta s predsodki in grdimi dejanji (zanje je večinoma odgovoren Carolin ljubosumen mož), ljudje v tem filmu niso grdi. Jasno je, da mož svojo ženo še vedno ljubi. To nikakor ne opravičuje njegovih ravnanj, jih pa vsaj pojasnjuje.

Toda Carol tako ali tako ni zgodba o moških, temveč o dveh ženskah, ki za to, da bi bili srečni, ne potrebujeta moških, morata se le osvoboditi njihovih spon. Skoraj vsi moški v filmu spominjajo na prestrašene kastrirance, bojijo se njune ljubezni. S tem, ko so izgubili nadzor nad žensko spolnostjo, so izgubili tudi moč nad njimi. Edino, s čimer lahko mož izsiljuje Carol, je njun otrok. Therese teh težav nima, obema je prihranjeno tudi psihično in fizično nasilje (malo je odmevnih filmov, ki se vrtijo okoli pripadnikov spolnih manjšin in v katerih ti niso pretepeni).

To je samo eden od klišejev, ki se mu film izogne. Ne le da junakinji o svoji spolni usmerjenosti ne govorita – o njej se niti ne sprašujeta, je ne problematizirata, zanjo se ne opravičujeta. Razlike v letih in v tem, da prihajata iz različnih slojev, niti enkrat ne omenita. Vse, kar potrebujeta, je ljubezen, kot samostojni osebnosti pa bi se znašli tudi brez nje. S tega vidika sta obe izjemno pogumni in napredni, enako pa velja za požrtvovalno odločitev, ki jo naslovna junakinja sprejme na koncu filma in s katero pokaže, da je daleč pred svojim časom.

Na svidenje v naslednjem filmu!

Carol je več kot samo lezbična romanca. Je ljubezenski film, ki presega LGBT-okvire, verjamem pa, da se bo film še toliko bolj dotaknil tistih, ki so svojo ljubezen skrivali pred javnostjo. Mednje spadam tudi sam.

Hkrati me je naslovna junakinja prepričala, da se po slabih petih letih pisanja recenzij za siol.net temu opravilu odpovem in se bolj posvetim zasebnemu življenju. Hvala sodelavcem in tistim, ki ste mi omogočili, da sem izpolnil otroški sen, in hvala vsem, ki ste me brali. Filme bom še naprej gledal, ljubezen do pisanja pa prav tako ne bo zamrla, tako da se morda v bližnji ali daljni prihodnosti spet srečamo in beremo.

Do takrat pa: bodite to, kar ste, obilo filmskih užitkov in na svidenje v naslednjem filmu! Upajmo, da bo ta tako odličen kot Carol …

Napovednik filma Carol:

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin