Tracey Emin za več samote, tudi v spolnosti

Tracey Emin je ena najbolj kontroverznih umetnic britanske generacije YBA (Young British Artists), kateri pripada tudi Damien Hirst in katere glavni mecen je bilo dolgo časa Charles Saatchi. Slovi po svoji brutalni iskrenosti kot tudi zvestemu sledenju feminističnemu geslu "osebno je politično". Njeno najbolj znamenito delo Moja postelja, ki je nastalo po tem, ko umetnica zaradi hude depresije ni vstala iz postelje več dni, pa je bilo na dražbi julija 2014 prodano za 3,5 milijona evrov.

Te dni se na Dunaju predstavlja v duetu, natančneje v dialogu med njo in avstrijskim ekspresionistom Egonom Schielejem, varovancem Gustava Klimta, čigar delo s preloma prejšnjega stoletja slovi po (golih) avtoportretih. Osredotočenost na lastno intimo je tako najbolj očitna točka, na kateri se srečata z britansko umetnico, čeprav ju v času ločuje skoraj stoletje.

Tracey Emin v dunajskem muzeju Leopold, ki ima v svojem logotipu schielejevsko pozo telesa, razstavlja dela, ki so tako vsebinsko kot oblikovno nadaljevanje Schielejevih raziskovanj, hkrati pa naj bi šlo tudi za nekakšno prehodno obdobje v njenem ustvarjanju, saj se prvič preizkusi v zvočni inštalaciji, številna dela pa zaradi videza skic dajejo vtis, da so zgolj napoved stvari, ki šele pridejo.

Popotovanje po dialogu med umetnikoma se tako začne pri sanjah, ki bi se jih na svojem kavču razveselil sam Freud. Tracey Emin namreč že od otroštva pogosto sanja o vlaku smrti iz lokalnega zabaviščnega parka, ki pa v njenih sanjah dobiva različne podobe in zaplete. V enih od sanj je bilo na primer tako visoko, da ni mogla sestopiti, edina pot na tla pa je bila prek gigantskega penisa. Tega sicer v delu To ni način, na katerega hočem umreti (It's Not the Way I Want to Die) ni ponazorila, je pa zato dala vedeti, da bo vožnja divja in osredotočena navznoter.

Na razstavi se namreč Emin tako posredno kot neposredno vrača k motivu samote oziroma samosti, tako prek neonskega napisa "More Solitude" (Več samote), kot tudi prek kipov, za katere je sprva nameravala, da bodo v paru, torej moški in ženski torzo, a je z odstranjevanjem delov ugotovila, da se lahko zadovolji tudi zgolj z ženskim telesom.

Podobno se tako v animaciji, ki je sestavljena iz njenih golih avtoportretov, zadovoljuje sama, in tako še bolj očitno spolnost postavlja na področje posameznice, žensko pa v aktivni in samozadostni položaj. Na podobno temo odzvanjajo tudi njene vezenine, ki so od daleč videti kot platna z grobo skiciranimi akti, a ob podrobnejšem ogledu vidimo, da so črne linije v resnici niti.

Zanimivo pri njenih vezenih aktih je to, da čeprav iz njih lahko razberemo prisotnost moškega oziroma falusa, je dominantna figura ženska, medtem ko je moški skiciran tako, da bi mimogrede lahko služil tudi zgolj kot podlaga.

Tracey Emin se je s Schielejem spoznala prek Davida Bowieja, ko ji je takratni fant razložil, da sta naslovnici albumov Lodger in Heroes navdihnila prav dela avstrijskega ekspresionista. Schiele je z avtoportreti pogled vedno obračal k sebi, kar pa sovpada s potrebo britanske umetnice, da se z leti vedno bolj obrača v samoto, ki jo potrebuje za ustvarjanje. Če je Tracey Emin leta 1995 v delu Everyone I Have Ever Slept With 1963–1995 (Vsi, s katerimi sem kdaj spala 1963-1995) operirala z imeni drugih, se prek Schieleja očitno vrača k sebi kot edini osebi, s katero bi spala.