Stol kot zibelka

Stol Cradle je skupinsko delo več oblikovalcev, to so Richard Clarkson, Grace Emmanual, Kalivia Russel, Eamon Moore, Brodie Cambell, Jeremy Brooker in Joy Boerrigter. Zamislili so si ga kot sedalo, ki ustvarja občutek varnosti, udobja in predstavlja pomirjujoče okolje. Uporabniku, ki se prepusti zavetju stola s tem, ko ga oddalji od vsakdanjega ritma in zahtev sveta, zagotavlja tudi sproščanje velikokrat vse preveč napetih čutov.

Oblikovalsko misel in strukturo stola so močno vodili tako izsledki raziskav o avtizmu in otrocih z živčno-mišičnimi boleznimi ter njihovih potrebah kot tudi cilji, kot so varnost, funkcionalnost, trajnost in estetika. Gugajoči stol tako po mnenju njegovih avtorjev uteleša vse to, kar naj bi ta kos pohištva predstavljal. Za nekoga lahko pomeni priložnost, da v njem ob nežnih zvokih zunanjega sveta mirno zaspi, drugemu lahko predstavlja zibajoči se kraj, kjer lahko premišljuje, sanjari, bere ali pa se preda globokemu počitku. Nadvse primeren je tudi za otroke s posebnimi potrebami, zagotavljajo ustvarjalci.

Ne glede na vso teoretsko kompleksnost, ki so jo ob nastajanju kosa pohištva razvili, je končna podoba gugalnika dokaj preprosta in še bolj udobna. V stolu se prepletajo principi obrti, znanstvenih izsledkov ter umetniških in oblikovalskih prijemov. Predvsem pa tudi zmožnost, da se lesena polkrožna konstrukcija, napolnjena z blazinami in premišljeno obložena, takrat, ko v njenem objemu ni nikogar, postavi pokončno in obratno, ko se v njo kdo zlekne, na to odgovori s počasnim zazibom nazaj.