Problem vožnje po vesolju na arhitekturnem bienalu v Benetkah

Med osmimi prijavljenimi projekti za slovensko predstavitev na letošnji 14. mednarodni razstavi arhitekture v Benetkah je strokovno komisijo prepričal projekt avtorjev Dragana Živadinova in Mihe Turšiča z naslovom Problem vožnje po vesolju – Supre: arhitektura in soavtorjev Dunje Zupančič, Špele Petrič, Petra Krečiča in Tanje Želine. Komisarja paviljona sta Miha Turšič in Maja Ivančič, kustos pa Jurij Krpan. S svojim konceptom, vizionarstvom in inovativnostjo so avtorji projekta prepričali tudi letošnjega kustosa arhitekturnega bienala Rema Koolhaausa, saj je prostor za predstavitev projekta odmeril v Arsenalih.

Osrednja tema letošnjega bienala je namenjena razmisleku o položaju in vlogi arhitekture v sodobni družbi, njenih kontekstih in ne toliko o iskanju konkretnih rešitev. Pod Koolhaausovo kuratorsko taktirko bo preizpraševanje usmerjeno k osnovnim elementom v arhitekturi, determinizmom 20. stoletja in razumevanju arhitekture v najširšem smislu.

V kontekst letošnjega arhitekturnega beneškega bienala, torej razumevanje arhitekture v najširšem smislu in determinizmov prejšnjega stoletja, se umešča tudi vprašanje vesoljske arhitekture.

Razstava slovenskega pionirja vesoljske arhitekture

Problem vožnje po vesolju – Supre:arhitektura je razdeljen v tri sklope. Osrednji del predstavlja razstava, posvečena Hermanu Potočniku Noordungu, pionirju vesoljske arhitekture. "Potočnik je bil inženir in vojak. Iz prve svetovne vojne je izšel s travmo – uporabo tehnologije za uničevanje. Sam je na tej ravni naredil humanistični preobrat, saj ni razvijal raket, temveč tehnologijo za bivanje človeka v vesolju," Miha Turšič utemeljuje zasnovo osnovne predstavitve. Pionir vesoljske arhitekture je tako že leta 1928 s svojo knjigo Problem vožnje po vesolju reševal ključne probleme bivanja v vesolju in ponudil vrsto tehnoloških rešitev za preživetje človeka v orbiti.

Drugi sklop bo obsegal simpozij, ta bo po Živadinovih besedah zajemal morfološka izhodišča vesoljske arhitekture. Na njej bodo teoretiki in konstruktorji premišljevali o pomenu tovrstne arhitekture za človeka, razumevanju bivanja v vesolju in arhitekture na sploh.

Tretji sklop bo v obliki publikacije ponudil vpogled v zgodovino slovenske arhitekture 20. stoletja. Vse na bienalu sodelujoče razstave so naprošene, da iz obdobja 1914–2014 izberejo tri arhitekturne projekte, skozi katere je mogoče slediti modernističnemu razvoju. V tem kontekstu je Krečič izbral cerkev v Bogojni Jožeta Plečnika, ljubljanski Nebotičnik Vladimirja Šubica in nekdanji Trg revolucije, današnji Trg republike, ki ga je s sodelavci zasnoval Edvard Ravnikar. Ob tem je Krečič izpostavil, da bo v okviru projekta na bienalu zanimivo sopostaviti Plečnika in Potočnika. Gre za isti čas, dve zelo različni in pomembni referenci. O sodelovanju pri projektu Dragana Živadinova in Mihe Turšiča pa je Krečič izpostavil tudi pomen eksperimentalnega duha, ki ga sicer v sodobni arhitekturi pogreša, saj je usmerjena predvsem k reševanju praktičnih problemov. Poudaril pa je tudi pomen tovrstnih projektov, ki znanstvene koncepte reflektirajo na umetniški način.

Radikalno nov pogled na življenje

Najbolj materialna manifestacija človeške prisvojitve vesolja je ravno arhitektura. To je treba, kot pojasnjujejo avtorji bienalnega projekta, razumeti v najbolj temeljnem pomenu, skozi artikulacijo obdajanja, za ustvarjanje funkcionalnih oblik bivanja v vesolju. V tem primeru seveda ne gre za znanstvene cilje in vojaške aspiracije, temveč za umetniško-humanistično prisvojitev. To pa prinaša radikalno nov pogled na umetnost, družbo, življenje in civilizacijo.