Najlepše mesto na svetu na fotografiji

Fotoblog Najlepše mesto na svetu – naslov izvira iz že skoraj ponarodele izjave ljubljanskega župana Zorana Jankovića – je nastal brez velikih ambicij. 20. februarja lani sta ga fotograf Matjaž Rušt ter fotograf in novinar Robert Marin zagnala brez razmišljanja o njegovih mogočih daljnosežnih učinkih in projektih.

A ti so se že pojavili. Prvi v obliki nedavne razstave v celjski galeriji AQ, druga bo sledila v Ljubljani na Vegovi ulici v Ulični galeriji, galeriji na prostem. Fotografska postavitev z naslovom Najlepše mesto na svetu bo na ogled od 27. marca.

Svoje izkušnje in poznavanje ulične fotografije pa bosta delila tudi na delavnici, ki jo v okviru dogodka v Kinu Šiška organizira šola Vist, oddelek za študij fotografije. Na ljubljanske ulice se bosta z udeleženci podala 15. aprila. In kakšni so njuni izhodiščni napotki za tovrstno dokumentiranje urbanih prizorov? "Pomembna je radovednost. To, da imaš odprte oči in se pustiš presenetiti. Naučiti se moraš opazovati," pravi Matjaž Rušt.

V istem mestu hodi vsak po svoje Za naslov bloga pravita, da v tem ni nikakršnega cinizma, temveč da gre za resničnost, ki jo tu živimo. In to na način, kot to sama doživljata. "Brez olepševanja ali žaljenja," pravita. Gre za fotografije mestnih pogledov s poti, po katerih hodita, vzdušja in prizore prostorov, v katere zahajata, se v njih družita, ter socialne kroge, s katerimi se srečujeta v profesionalnem ali zasebnem življenju.

"Veliko se nas sprehaja po Ljubljani, a to isto mesto drugače vidimo. Kdo si, določa to, kar vidiš. Vsak je dojemljiv za različne dražljaje," pravi Matjaž Rušt. S fotografom Marinom nam tako na svojem blogu kažeta "svoje mesto". Razgrinjata svojo optiko tega urbanega prostora.

Ugotavljata, da je še veliko predelov, ki jih v Ljubljani še nista fotografsko interpretirala.

Fotografski dialog na spletu Edini kriterij za objavo je pogostost, torej živost bloga. Drug za drugega vnaprej ne vesta, kaj bo kdo objavil. Tako se vsakič znova presenečata, na tak način pa v virtualnem prostoru razvijata fotodialog.

Tehnologija ne dopolnjuje, temveč omejuje Objavljene fotografije ne nastajajo z digitalnim fotoaparatom, največkrat kar s tistim za enkratno uporabo ali pa s kakšnim drugim s filmom. Pravita, da ne gre za romantiko, temveč za funkcionalnost.

"Fotoaparat imam neprestano v žepu, za enkratno uporabo ali analognega, na tak način lahko takoj naredim fotografijo, pri tem pa me ne upočasnjuje nobena elektronika," pravi Robert Marin.

Poleg uporabnega vidika Rušt poudarja še: "Pri analogni fotografiji mi je všeč, da nisi takoj obremenjen s tem, kar si naredil. Ne veš, kaj je nastalo, dokler ne razviješ, to mi je pomembno. Aparat je tako samo pripomoček in te na tak način ne zasužnji. Mene tehnologija namreč ne dopolnjuje, temveč omejuje."

Po razstavi še knjiga In čeprav sta blog, kot poudarjata, začela ustvarjati brez kakršnihkoli ambicij, zdaj načrtujeta tudi fotoknjigo Najlepše mesto na svetu. Ne nazadnje bi rada nastalo spravila v fizično in dolgoživo obliko.