Petek, 2. 2. 2018, 16.40
6 let, 7 mesecev
Ena najstarejših ljubljanskih gostiln, kjer je bil Plečnik reden gost
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,63
1
Gostilna Pri kolovratu na Ciril-Metodovem trgu 14, ki je ena najstarejših ljubljanski gostiln, je bila v medvojnem času zbirališče penatov, kulturnih mestnih veljakov, ki so tam razpravljali vsak dan za isto mizo. Redno pa je sem zahajal tudi sloviti slovenski arhitekt.
Prvi arhivski zapis, ki govori o gostilni Zum Spinnrad oz. Pri kolovratu, sega v leto 1836, obstaja pa tudi prigoda, ki gostilno na tem mestu omenja že v času Ilirskih provinc.
-> Ljubljančan, ki ima v svoji zbirki najstarejšo razglednico glavnega mesta #intervju
-> Veste, kaj je nekoč stalo sredi Prešernov trga?
"Neki vojak, ki se je tu napil, naj bi natakarici utrgal zlati uhan. O dogodku je ta takoj obvestila generala Marmonta, ki je živel nasproti v škofiji. Ta je izdal dekret, da naj vojaka usmrtijo. Ustrelili so ga pri stolnici. To je bilo v času Ilirskih provinc, nekje med letoma 1809 in 1811, ob čemer pa zgodba priča o tem, da je bila gostilna na tem mestu že v tistem času," pripoveduje Tina Oblak, ki z možem vodi današnjo Gostilno Pri kolovratu.
Gostilna, ki je do danes ohranila svoje ime, stoji v hiši iz 17. stoletja, ki je bila prezidana še v 18. in 19. stoletju.
Njenega ozadja, zgodb iz preteklosti, ki so s to povezane, se je Tina Oblak ob zagonu sodobne različice lotila zelo raziskovalno. Tako ve povedati, da so bili v 19. stoletju tu med stalnimi gosti pesnik in pisatelj Fran Levstik, operni pevec Josip Nolli, prvi slovenski župan Peter Grasselli, ki je bil v ljubljanski mestni hiši med letoma 1992 in 1896, sodnik Kuralt in zdravnik Ludovik Vašič. Gostilna je bila v tistem času tudi priljubljeno romarsko prenočišče, v njej pa so se zbirali tudi člani športnega društva Sokol.
Družba penatov z gostilničarjem Tomažem Biziljem (stoji v sredini), fotografirana v Gostilni Pri kolovratu po odkritju spominske plošče Andreju Smoletu leta 1926.
Družba penatov z gostilničarjem Tomažem Biziljem (stoji v sredini), fotografirana v Gostilni Pri kolovratu po odkritju spominske plošče Andreju Smoletu leta 1926.
Družba penatov z gostilničarjem Tomažem Biziljem (stoji v sredini), fotografirana v Gostilni Pri kolovratu po odkritju spominske plošče Andreju Smoletu leta 1926.
Penati vsak dan za isto mizo
Najbolj poznano je bilo gostišče med obema vojnama, ko so se vsak dan za isto mizo v njej zbirali penati, kulturni veljaki tistega časa, ki so med drugim častili tudi Prešernovo poezijo, pripoveduje sogovornica.
Poimenovanje za druščino, ki jo je ustanovil nevropsihiater Alfred Šerko, izvira iz latinske množinske besede penates, ki pomeni hišni bogovi, varuhi družine in domačega ognjišča. "Penati so se imeli za nekakšne male hiše bogove, ki so čuvali kulturno izročilo," je znano o zgodovini tega prostora.
Zasedba penatov je bila razen izjem moška. Med njimi so bili književniki Oton Župančič, Igo Gruden, Pavel Golia, Ciril Kosmač, Fran Albreht, Juš Kozak, Ivan Prijatelj, Izidor Cankar, slavist Matija Šmalc, biolog Pavel Grošelj, literarni kritik Josip Vidmar, literarna zgodovinarja Avgust Pirjevec in Joža Glonar, slikarji Maksim Gaspari, Niko Pirnat in Božidar Jakac, skladatelj Anton Lajovic in drugi.
Gostilna Kolovrat v 70. letih prejšnjega stoletja
Gostilna Pri kolovratu v 80. letih prejšnjega stoletja
Ženski v moškem klubu
V moško skupino sta zahajali pesnica Lili Novy ter občasno popotnica in pisateljica Alma Karlin. V Literarnem atlasu Ljubljane je Marjan Dolgan popisal zgodbo, povezano z Lili Novy in penati.
Ker moška druščina ni marala navzočnosti zvedave Lili, so se je člani omizja želeli znebiti. Tako so ob enem njenih prihodov spustili hlače in ji pokazali zadnjice, dogodek popisuje literarni zgodovinar. Kako se je ob tem odzvala pesnica, ni znano.
Leta 1908 so bile slovenske demonstracije zoper takratno avstrijsko vlado. Nemci so streljali na Slovence na Pogačarjevem trgu, kjer je padel Rudolf Lunder. Šest krogel je šlo v desni zid (na fotografiji) ob hišnem vhodu Gostilne Pri kolovratu, sedma pred njo pa je ubila Ivana Adamiča. Pločnik pred gostilno je bil ves okrvavljen, sledove krogel so morali takoj zamazati.
Plečnik se je tu sestajal z bratom
V tem času je redno sem zahajal tudi Jože Plečnik, saj se je tu sestajal z bratom Jožetom, ki je bil prav tako penat. Arhitekt je vedno sedel za mizo takoj levo. Tam je danes sicer hodnik, včasih pa je bil to še del notranjosti. Vsako soboto popoldne je imel tu tudi delovna srečanja z gradbenim inženirjem Matkom Prelovškom, s katerim sta načrtovala ljubljanske projekte.
Ob tem Tina Oblak pripoveduje, da je Plečnik v gostilni sedel s svojim prepoznavnim širokokrajnim klobukom in v plašču. Ljudje so ga tako videli že od zunaj.
Zaradi tega je ob drugih arhivskih fotografijah na stenah sedanjega Kolovrata tudi Plečnikov portret.
Atrij, kjer v toplem delu leta v današnjem Kolovratu organizirajo tudi dogodke.
Gostilničar Bizilj in zlata leta gostišča
O pisnih virih je sogovornica veliko izvedela tudi iz pričevanj ljudi, ki se še spominjajo starega Kolovrata.
Plakat, ki ga je narisal Maks Gaspari, vabi pa na rajanje na debeli četrtek leta 1924. Na njem je zapisano, da se je jedlo špehovko, rebrca z zeljem, flancate, krofe in klobaso danko. Plesali so hitri valček, imenovan java, povštertanc in druge "častitljive plese", kot je zapisano na vabilu na dogodek.
V času, ko so v njem razpravljali o umetnost, etiki in estetiki, je gostilna veljala tudi za zelo dobro, kar zadeva hrano. V njej si zato težko dobil mizo, praviloma je bilo treba nanjo vedno čakati. Da to ni veljalo za penate, pa je poskrbel takratni gostilničar Tomaž Bizilj, ki je budno pazil, da se priložnostni gostje niso usedli za mizo ob peči.
Na jedilniku so bili v tistem času pečenice, zelje, krvavice, žganci, polenta, kranjska klobasa … Pili so rebulo, cviček, brinjevec. Sem pa so hodili predvsem na malo mešano, kar je pomenilo pol vampov in pol golaža na istem krožniku. To, kar imajo na jedilniku v Kolovratu tudi danes, saj ponujajo stare ljubljanske jedi.
Na debeli četrtek leta 1924, kot o tem priča ohranjen reklamni plakat za dogodek, ki ga je narisal Maksim Gaspari, so ponujali špehovko, rebrca z zeljem, želodec, krofe, flancate in klobaso danko.
Tam, kjer je danes kuhinja, je bil v medvojnem obdobju prostor, imenovan vinske mušice, ki je bil namenjen samo moškim. Vino, ki so ga točili iz sodov, je bilo tam cenejše.
Današnja Gostilna Pri kolovratu, kjer so se med obema vojnama družili penati, kulturni mestni veljaki. Na zgodovino tega prostora v notranjosti spominjajo fotografije iz tega obdobja.
Desetletja Kolovrata
Zlata leta Gostilne Pri kolovratu so bila tako pod Biziljevo taktirko, v obdobju penatov, zato se je največ spominov ohranilo iz tistega časa. Nato je lokal v plemiški hiši iz 17. stoletja - kasneje so jo prezidali v 18. in 19. stoletju, v drugi polovici prejšnjega stoletja pa je dobila še baročni atrij - doživel še druge izvedbe, vendar ne tako udarnih kot v medvojnem obdobju.
Danes v njem tako s fotografijami na stenah notranjosti in z na hodniku razobešenimi starimi razglednicami Ljubljane iz zasebne zbirke Zmaga Tančiča, pa tudi prek ustnih pričevanj, jedilnika in dogodkov ohranjajo zgodovino tega prostora.
Na hodniku, ki pelje do notranjosti Gostilne Pri kolovratu, visijo reprodukcije starih razglednic Ljubljane iz zasebne zbirke Zmaga Tančiča.
1