Ali skrivni prehod pod Trgom republike res obstaja? (foto)

Na 36 tisoč kvadratnih metrih površine v Cankarjevemu domu najdemo 22 dvoran, večino med njimi pod površjem. V kompleksu, ki so ga zgradili leta 1983 po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja, je še veliko prostorov, ki so očem obiskovalcev običajno skriti, a so nujni za usklajeno delovanje tako velike zgradbe. Teden dni pred dogodkom Odprte hiše Slovenije, ki v treh dneh ponuja možnost obiska prav takšnih arhitekturnih biserov, smo se podali v globino Cankarjevega doma in raziskovali tamkajšnji podzemni sistem.

Kako bi v Cankarjev dom postavili Nebotičnik? Z lahkoto. Pod odrom Gallusove dvorane je svet v malem, organiziran do potankosti. Po njem smo se sprehodili skupaj s Francem Petrovčičem, ki v hiši vodi področje obratovanja in vzdrževanja. V leseni akustični školjki je prostor za orkester, nad njo je veliki oder s tremi odrskimi lamelami, ki se lahko spustijo v pododrje. Scenske elemente na oder povlečejo z vagoni na hidravliko. Če bi iz tretje kleti, ki je 22 metrov pod površjem, do najvišje točke Cankarjevega doma povlekli ravno premico, bi bila ta dolga okoli 70 metrov, toliko, kot je visok tudi Ljubljanski nebotičnik.

Ploščad pri kipu Ivana Cankarja je hkrati streha Linhartove dvorane Morda niste vedeli: ko se sprehajate čez ploščad ob skulpturi Ivana Cankarja, pravzaprav stopate nad Linhartovo dvorano. Zaradi statičnih zakonitosti za ploščad veljajo stroga pravila, ko gre za dogodke, saj se na njej ne sme zgostiti prevelika masa. Nekoč so razmišljali, da bi tam potekala razstava rudarske opreme in strojev, a bi bila nevarnost za sicer dobro utrjen strop dvorane prevelika. Okroglo obzidje v bližini, okoli katerega so razporejene zastave, skrivajo prezračevalni jašek.

Pljuča Cankarjevega doma s pretokom milijon kubičnih metrov zraka na uro Če bi se po njem spustili v globino skoraj tridesetih metrov, bi prišli v glavno strojnico, ki ji gospod Petrovčič pravi kar pljuča Cankarjevega doma. Skupni pretok zraka, ki ga omogoča tamkajšnji sistem, je kar milijon kubičnih metrov zraka na uro. Ker je to zelo potratno, sistem za prezračevanje vklopijo dve uri pred prireditvijo in ga izklopijo pol ure po njej. Ves čas spremljajo tudi prisotnost CO2 v dvoranah, zato prezračevanje prilagodijo zasedenosti dvoran – več je obiskovalcev, močnejše je prezračevanje.

Prehladen zrak v Gallusovi dvorani nevarnost za dragocene orgle Prezračevalni sistem je v Gallusovi dvorani pomemben tudi zaradi dragocenih orgel, ki zahtevajo konstantno vlago v prostoru. Zanimivo pa je tudi to, da je dvorane treba prej ohlajati kot ogrevati – ogrevajo večinoma le pisarne in druge prostore.

Cankarjev dom se ogreva s toplo vodo. Pred kratkim so prenovili sistem in po ocenah v prvem polletju prihranili 10 odstotkov v primerjavi z obdobjem pred prenovo. Za hlajenje imajo tudi bombe ledu, ki jih ponoči hladijo z ugodnejšim električnim tokom. V CD sicer za toplotno ogrevanje letno porabijo okoli 300 tisoč evrov, za električno energijo pa 30 tisočakov več.

Bazen, ki vodo črpa iz Ljubljanice Sistem zgradb ob Trgu republike pa se lahko pohvali tudi z bazenom. Ne, ta ni namenjen sproščujočim užitkom, temveč varnosti in hlajenju. Bazen, ki vodo črpa iz Ljubljanice, deluje kot vodna rezerva za hlajenje, obenem pa bi lahko iz njega črpali vodo ob morebitnem požaru. Z vodo iz bazenskega sistema hladijo tudi hladilnice bližnjega supermarketa.

(Urbana) legenda o izgubljeni Svetlani in tista o skrivnem prehodu Iz pododrja se naprej odpravimo po ozkem hodniku, opremljenem s protiatomskimi vrati. Leta 1991, med osamosvojitveno vojno, je tam deloval generalni štab Slovenske vojske. Leta pozneje pa se je med kletnimi hodniki menda izgubila tudi pesnica Svetlana Makarovič.

Ko smo že pri urbanih legendah. Med Ljubljančani krožijo govorice o skrivnem prehodu, ki naj bi povezoval podzemlje Cankarjevega doma s parlamentom. Franc Petrovčič, ki je med hodniki v podzemlju CD kot doma, zatrjuje, da takšnega prehoda pod Trgom republike ni.

Urbani čebelnjak v središču mesta Poti pa nas niso vodile le po podzemlju, odpravili smo se tudi navzgor, na eno od streh, kjer stojijo pisani čebelji panji. Urbano čebelarstvo ni nepoznan pojem, v Ljubljani pa imamo takšnih mestnih panjev vse več.

Mestni med je odlične kakovosti, saj se te čebele hranijo na Rožniku, v parku Tivoli in na Grajskem griču, ki niso kmetijske površine. Zato naj bi bil mestni med celo bolj zdrav kot tisti s podeželja, saj je tam koncentracija pesticidov zaradi kmetijskih površin večja. Med s strehe v Cankarjevem domu radi podarjajo za poslovna darila, morda pa njihovi kozarčki medu kmalu dobijo še prav posebno podobo in svojo blagovno znamko.