St. Moritz 1948

Po igrah leta 1936 v Nemčiji naj bi se zimska olimpijska druščina prvič preselila v deželo vzhajajočega sonca, vendarle pa je moral Saporo zaradi kitajsko-japonske vojne igre leta 1940 odpovedati. Nekaj časa je nato celo kazalo, da bo igre vnovič gostil Garmisch, a iz te moke zavoljo II. svetovne vojne ni bilo kruha. Šele leta 1946 je MOK znova obudil olimpijsko misel in poletne igre 1948 zaupal Londonu, zimske pa St. Moritzu. Oba sta se drugič soočila z največjim športnim dogodkom.

V St. Moritzu, kjer so potekale igre že leta 1928, so posodobili nekaj objektov in pripravili zanimive igre. Udeležilo se jih je 28 držav, med njimi pa ni bilo Nemčije in Japonske. Kar 13 držav je poseglo po olimpijskih kolajnah, glavno besedo pa so imeli vnovič Skandinavci. Izkazali so se tudi gostitelji, ki so pobrali 10 kolajn.

Dokončno so se v olimpijski spored učvrstila tudi tekmovanja v alpskem smučanju. Po okrnjenem programu z zdesetkano zasedbo leta 1936 je to pot vijuganje po belih strminah že postreglo s popolnejšim programom. Smučarji so nastopili v slalomu, smuku in kombinaciji, junak pa je s tremi kolajnami postal Henri Oreiller. Francoski smučar je bil tudi najboljši udeleženec iger, velik pečat pa so pustili še švedski tekač Martin Lundström, avstrijska alpska smučarka Trude Beiser, kanadska drsalka Barbara Scott in njeni rojaki v hokejski reprezentanci, ki so se vrnili na prestol.