SiolNET. Sportal ZOI
0,62

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Komentar po koncu nastopov slovenske hokejske reprezentance na OI

Veliko srce in pogum "favorita z ovratnika" s pelinom

0,62

termometer

slovenska hokejska reprezentanca ZDA OI
Foto: Stanko Gruden, STA

Slovenska hokejska reprezentanca je vnovič dokazala, da pod pet krogov ni prišla zgolj sodelovat. Bila je pripravljena na nekaj več, na ponovitev Sočija in sedmega mesta, a ji Fortuna na odločilni tekmi ni bila naklonjena. Čeprav je četrtfinale ostal neizpolnjena želja, se je hokejski palček, ki je v Južni Koreji v predstave premeteno vnesel zmes finskih napotkov, kakovosti, hrabrosti, srčnosti, predvsem pa moštvenega duha, na ledeni ploskvi pokazal v izjemni luči. Škoda je le, da je olimpijska akcija kljub novim mejnikom slovenskega hokeja omadeževana s pozitivnim dopinškim testom Žige Jegliča, pa čeprav je ta po njegovih zagotovilih "le" posledica pozabljivosti.

Ko slovenska hokejska reprezentanca na ledu deluje tako homogeno, kot je v devet tisoč kilometrov oddaljenem južnokorejskem Pjongčangu, so v realni nevarnosti tudi tisti pet in več mest višje (Slovenija je 15.) rangirani kolektivi, prav miren pa ne more biti niti marsikdo na mestih blizu vrha lestvice Mednarodne hokejske zveze (IIHF).

Da je energija, ki smo jo iskreno pogrešali na svetovnem prvenstvu maja lani v Parizu, tokrat prava, je tisti ponedeljek pred letom v Azijo neumorno ponavljal kapetan Jan Muršak. Bojazen je bila odveč. K temu je ključen del zagotovo prispeval nov finski veter, s katerim je na mesto selektorja poleti (spet) prispel Kari Savolainen. Cenjen hokejski strokovnjak je že ob septembrskem obisku Ljubljane dal jasno vedeti, da ne bo prenašal negativnega ozračja in da bo moral vsak, ki ga bo posadil v svoj čoln, vsaj v času reprezentančne akcije veslati kolektivno, v isto smer, predvsem pa ponotranjiti vlogo, ki mu bo zaupana.  

Zdi se, da je na ekipo pozitivno vplivala tudi razširitev števila tistih, ki nosijo največje breme. Ob kapetana Muršaka je v slogu Kanadčanov kot sokapetane oziroma pomočnike imenoval še štiri (v preteklosti smo bili vajeni dveh) Roka Tičarja, Jana Urbasa, Mitjo Robarja in Marcela Rodmana.

Če so bili Savolainenovi varovanci v prvi tretjini uvodne tekme z ZDA videti nekoliko zadržani, jim je v nadaljevanju, z izjemo tekme z Rusijo, ki ji niso mogli slediti, uspevalo, kar so si želeli. Rasli so iz tekme v tekmo in spet dokazali, da jim kratki turnirji sredi sezon, ko so vsi še v klubskih pogonih, najbolj ustrezajo.

Skupinski del so končali z dvema zmagama nad reprezentancama, umeščenima med velikih sedem. Prvič v zgodovini, in to po zaostanku z 0:2, so padli Američani. Resda NHL-ovci tokrat niso sodelovali, a na kolena so Slovenci z izjemnim značajem in preobratom spravili hokejsko nacijo, ki ima v moški članski konkurenci registriranih več kot 158 tisoč hokejistov, Slovenija 136. V slovensko past so se nato ujeli tudi Slovaki. Že drugič na olimpijskih igrah.

Slovenska igra je bila prepletena s srčnostjo, medsebojno pomočjo, metanjem pod ploščke, ko v roki ni bilo več palice ... Odločnost je spominjala na tisto iz septembra 2016 in z olimpijskih kvalifikacij v Minsku, ko so se Danci, okrepljeni z NHL-ovci, med tekmo z risi pogrezali v živo blato, ali pa ko je dan zatem 15 tisoč Belorusov po ključni tekmi, ki je odločala o potniku na olimpijske igre, po kazenskih strelih le povesilo glave.

A vrnimo se k tekmovanju petih krogov. Slovenija je bila v Pjongčangu ohrabrena z dvema zmagama in drugim mestom v skupini – zaostala je le za Rusi – pred repasažem v naletu. Čeprav na papirju proti Norvežanom "underdog", je bilo čutiti, da se tehtnica s samozavestjo nagiba v našo smer. Zapis na ovratniku slovenskega dresa "A nismo mi favoriti" se pred obračunom z Norvežani, ki so v skupini izgubili na vseh treh tekmah in imeli na zadnjem mestu le točko, ni več zdel le posrečena šaljiva izjava vratarja Gašperja Krošlja.

In res, Slovenija je bila od dnevu D večino časa precej boljši nasprotnik, povedla, nato pa v podaljšku izgubila in tekmovanje končala na devetem mestu. Šport enkrat da, drugič vzame. Tokrat je dal kar nekaj svetlih točk, čeprav se bi, kot je po porazu z Vikingi ugotavljal Sabahudin Kovačević, številni precej bolj spomnili rezultata ob preboju v četrtfinale, kot se bodo zdaj vtisa.

A lepo je bilo spet spremljati tako samozavestnega Muršaka, ki je na ogled postavljal drsalne in strelske sposobnosti, potrjeval tisto o viharju, ekipo vodil kot pravi kapetan in dokazoval, da spet uživa v hokeju. Selitev iz lige KHL na Švedsko je na Štajerca, kot je že sam priznal, res delovala kot balzam. Zaupanje je povsem upravičil prvi čuvaj mreže Krošelj, ki je po neprijetnem začetku sezone pri Medveščaku v Rødovreju zadihal in si prav tako povrnil samozavest. Precej vidno vlogo – hrabro pred golom, za katerega "ima nos", in brezkompromisno v duelih – je odigral eden od najbolj podcenjenih reprezentantov v zadnjem času Anže Kuralt.

Prav vsak je dodal svoj kamen v ta olimpijski mozaik. Tudi Žiga Jeglič, ki je z dopinškim zapletom v zgodbi pustil črn madež, pa čeprav, kot pravi, "le" zaradi pozabljivosti. Čeprav ne poznamo celotne zgodbe in se krivce išče na vseh straneh, je dejstvo, da bi moral biti skoraj 30-letni profesionalec pri tem bolj previden.

Pozabljivost bi ga namreč lahko hudo tepla. Kot se je bati, da bodo konci karier nekaterih fantov iz te zlate generacije "tepli" prihodnost slovenskega reprezentančnega hokeja. Če povzamemo besede nekdanjega selektorja Matjaža Kopitarja, že bližnjo prihodnost, skoraj sedanjost …

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 90
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin